Zaradi dežja dan prej, smo se Sončki namesto na Gorenjsko odpeljali proti Logatcu skozi Grčarevec do naselja Planina in z dvorišča nekdanje furmanske gostilne, počasi usmerili korake proti Planinski gori.
Po enourni hoji skozi gozd smo mimo stolpičaste kapele prišli do obzidja romarske cerkve Svete Marije pod Grmado. Skozi gozd je pot vodila naše korake proti razgledišču in Petričevemu hribu (879 m). Burja je na travnatem vrhu močno vlekla in razpihovala meglo. Na južnem obzorju se je kazal pas jasnine, Nanos pa je še vedno imel »kapo«. Spustili smo se do križišča na sedlu in nadaljevali hojo mimo obnovljenega znamenja po razpotegnjenem pobočju Lipovca (1005 m) s pogledom na vasi pod nami: Lohačo, Strmico in Studeno ter na majhno cerkev Marije Snežne. Med vasmi se je vila »Jamborna cesta«, po kateri so furmani včasih vozili jambore, drva, oglje… v Trst, Benetke… Prišli smo na pašnike pod Špilnikom (1015 m) in se po brezpotju dvignili do steze, ki je vodila levo proti hribu Sv. Lovrenc – domačini ga imenujejo Gora. Gruščasta pot se je spustila do križišča z gozdno cesto, kjer je stala smreka, ki jo roke dveh ljudi niso obsegle.
Po cesti smo se začeli vzpenjati proti Gori. Pogledi so se ustavljali na velikih ploščatih skalah, razsutih po pobočju, kamor so se privalile s skalnatega roba nad nami. Nenavadne skale na kraškem svetu so posledica davnega narivanja evrazijske tektonske plošče na stiku z afriško ploščo, ki je dvignilo apnenčaste sklade iznad morja in ustvarilo današnjo kraško planoto Hrušico. Zamišljena v razsežnost časa sem kmalu zagledala še en značilni primorski zvonik in nato cerkev Sv. Lovrenca tik pod vrhom. Opazila sem Knafelčevo markacijo Notranjske planinske poti, po njej smo prišli na vrh Gore (1019 m) z razglednikom in štampiljko. Četudi je burja v prste zarezovala hlad, se ni mudilo nazaj.
Burja v krošnjah borovcev je odzvanjala v mehki melodiji Krasa tudi še potem, ko smo stopali po kamnih na stezi čez pašnike pod Goro in se med obiranjem brinovih jagod spustili do vasi Studeno, kjer smo si ogledali še znameniti »Napoleonov vodnjak«. Med vožnjo domov sem opazovala poplavljene rokave na Planinskem polju in temne gozdove Notranjske, v moji zavesti pa je počivalo prehojeno področje Planinske gore. Nekje na 15-kilometrski trasi mi je zlezla pod kožo in med dremavico na avtobusu sem sanjala o nedeljskem jutru, ko se bom vrnila po poglede, ki jih je Gora tokrat zadržala zase.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik
Komentar: Sonja Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
