Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Zimzeleni

Zimzeleni iskali sonce na Primorskem

Željni pomladanskega sonca, ki so ga napovedovali na Primorskem, smo se odpeljali proti Kozini, kjer je običajno naš prvi postanek. Že smo zadihali drugačen zrak

Več >>
pokljuška_soteska_5_3_2024 sončki (10)
Sončki

Sončki marca v Pokljuški soteski

Pokljuška soteska je naravni spomenik na območju Triglavskega narodnega parka. Skozi vas Krnica smo šli čez travnato ravnico, rečno teraso, na robu katere v Radovno

Več >>

Pohajanje po rumeno modrih preprogah pod Golico

Maj, mesec, ko na Golici, ki jo imenujejo tudi karavanška dama, narcise cveto, je pravi čas za obisk tega vrha, za katerega trdijo, da v času cvetenja, celo z avtoceste, izgleda kot da je na njem še sneg. In, da bi ne zamudili te priložnosti ter si ogledali bele preproge, se nas je na Križovcu, 19. maja zbralo 26 pohodnikov in naša občasna sopotnica, štirinožna prijateljica Fanta. Po kratkem opisu poti in pozdravu novi pohodnici Jasmin, smo strumno zakorakali po makadamski cesti proti Pustemu rovtu. Tu nas je čakalo malo presenečenje, saj nismo pričakovali rumenih preprog, ki smo jih ugledali. A smo hitro ugotovili, da to niso kakšne umetno nasajene rumene narcise, temveč cvetovi regrata. Tisoči in tisoči so ustvarili res prekrasno rumeno preprogo in nas s tem pripravili na še lepše doživetje, ki smo ga pozneje doživeli pod Golico. S Pustega rovta smo se usmerili desno v gozd, proti Belski planini, vendar smo že po izstopu iz gozda spremenili smer ter krenili levo, proti pobočjem pod Golico. Po nekaj prikazih spretnosti pri plezanju preko ograj pašnikov, smo se znašli na prostoru, ki ga zasedata dva pomnika in sicer eden postavljen v spomin padlemu partizanu, Čero Ivanu, komandirju kurirske karavle K-2, ki je bil ubit 2. 5 .1944 in drugi, postavljen v spomin na štiri ameriške pilote, ki so jih, po padcu bombnika B-17, dne 19. 3. 1944, rešili partizanski kurirji.

Po kratkem postanku in ogledu pomnikov smo oči že usmerili proti belim preprogam narcis, ki so se nam pokazale na dokaj strmem vzponu, ki ga bo treba premagati, da pridemo v osrčje cvetočih ključavnic. Marsikdo se bo vprašal, od kod sedaj ključavnice? Razlog je zelo enostaven – narcise v teh krajih imenujejo ključavnice zaradi zgodbe, ki se prenaša z ustnim izročilom. Bog naj bi čebele, pridne delavke, ki so med nabirale z narcis tudi ob nedeljah, kaznoval tako, da je tik pod prašniki naredil bunčice in jim s tem dostop do medu zaklenil. Dejstvo pa je tudi, da Gorenjci trdijo, da narcise (ključavnice) rastejo le v njihovih krajih, vendar to ne drži, saj rastejo tudi v mnogih drugih krajih širom Slovenije, zanje pa se uporablja preko 120 različnih imen. In potem se je začel vzpon med tisoče in tisoče belih cvetov, ki res dajejo vtis kot bi hodil po preprogi. Do vrha imenovanega Krvavka, katerega vrh je na višini 1784 metrov smo se povzpeli brez težav, saj nihče ni razmišljal o hoji, temveč smo uživali v prekrasnih razgledih. Na Krvavki smo ocenili, da na Golici (res je proti vrhu zelo gola) narcis ni, zato smo sprejeli odločitev, da se, po skupinskem fotografiranju, spustimo do koče, na višino 1582 m. n. m. Zgodovina nam pove, da so prvo kočo, imenovano Nemška koča, na tem mestu, leta 1892,  postavili člani nemško-avstrijskega planinskega društva. Koča je bila med II. svetovno vojno požgana, na njenih temeljih pa je bila v letih 1982 – 1984 zgrajena nova koča, ki je bila odprta ob 60. letnici Planinskega društva Jesenice.  Na pobočjih, s soncem obsijanih, smo si privoščili kar dolg počitek, malico in nekaj tekoče vzpodbude, saj smo se zavedali, da pot v dolino ni zahtevna in imamo zato dovolj časa za uživanje.

Po počitku, ki bi lahko trajal še dlje, smo se podali na pot proti Križovcu in jo, brez težav premagali. Ob koncu hoje in analizi poti, smo pohodnikom zaupali še eno legendo o narcisah, ki ni tako bogaboječa in nedolžna kot ona s čebelami, krive pa so zanjo ženske. Gre pa takole: «Pred nekaj sto leti je stvarnik želel vedeti natančne podatke vseh stvari in vedeti za grehe svojih ovčic. Svet je takrat izgledal zelo grešno, zato je naročil svojo komisiji, naj grešnikom vse grehe odpusti. Kjerkoli je komisija hodila je bilo vse v redu, le pod Golico, kjer je danes raj, se je zgodilo nekaj čudnega. Ob poti je sveti Peter srečal mlado dekle, ki je bridko ihtela in jo vprašal: «Zakaj?« Dekle mu pove, da je iskala rožice, pa jih ni našla, da bi spletla venček, ki ga je izgubila. Sveti Peter se je nasmejal in dejal, da bo za vsak izgubljeni venček zrasla ena narcisa, ki bo pomenila storjeni greh. In tedaj, se je zgodil čudež. Kamorkoli je pogledal, kamorkoli je šel… povsod same narcise. En greh, ena narcisa! Morda je zato vsako leto n Golici polno devic, ki skrivoma trgajo sledi svojih, skritih strasti!

Po analizi in slovesu nas je čakalo še prijetno druženje pri Domu Pristava na Javorniškem Rovtu, kjer smo obhajali rojstni dan našega prijatelja Tomaža.

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Andrej K. in Miran K.

Dragi fotografi, odlični ste. Znova in znova se vračam med te čudovite rože, ki s te jih tako lepo ujeli v objektiv in podoživljam to prijetno soboto polno dobre energije. Želim si čim več tako sproščujočih druženj. 

Lep večer čisto vsem! 

Zorica

Delite

Facebook
Twitter
LinkedIn