Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Zimzeleni

Zimzeleni iskali sonce na Primorskem

Željni pomladanskega sonca, ki so ga napovedovali na Primorskem, smo se odpeljali proti Kozini, kjer je običajno naš prvi postanek. Že smo zadihali drugačen zrak

Več >>
pokljuška_soteska_5_3_2024 sončki (10)
Sončki

Sončki marca v Pokljuški soteski

Pokljuška soteska je naravni spomenik na območju Triglavskega narodnega parka. Skozi vas Krnica smo šli čez travnato ravnico, rečno teraso, na robu katere v Radovno

Več >>

Po Ciprniku in okolici smo iskali Vandotove junake

Na Dan državnosti, 25. junija ob 7. uri, se nas je devetnajst pohodnikov in štirinožna Fanta, zbralo pred Olimpijskim športnim centrom – Dom Planica, da bi si ogledali, kot je v vabilo zapisal Milan, razgledni vrh na jugozahodnem koncu pobočja, ki poteka med dolino Male Pišnice in Planice, pod katerim se nahajajo tudi kranjskogorska smučišča. S Ciprnika, 1745 metrov nad morjem štrlečega vrha naj bi si ogledali tudi vse Ponce, Jalovec, dolino Tamarja, Mojstrovko in Slemenovo špico, Martuljške gore, Karavanke in celo Dobrač in avstrijske tritisočake za njim. Spotoma, ko bomo že hodili po tistih krajih, pa bi se malo ozrli in po gozdu razgledali za junaki in anti junaki, ki jih je v svojih mladinskih delih opisoval slovenski mladinski pisatelj  Josip Vandot, roj. 15. 1. 1884 in umrl 11. 7. 1944. V svojih mladinskih pripovedih o pastirskem življenju s skupnim naslovom Kekec je izdal tri dela in sicer leta 1918 Kekec na hudi poti, 1922 Kekec na volčji sledi in 1924 Kekec nad samotnim breznom. Njegova dela so bila podlaga za scenarije za slovenske mladinske filme in sicer 1951 Kekec,  prvi slovenski mladinski film, sledil je leta 1963 Srečno, Kekec prvi slovenski barvni film in končno še 1968 Kekčeve ukane. Ker smo v mladosti vsi radi pogledali filme in nam je v spominu ostalo predvsem ime Pišnica,  nad katere kanjoni se je Kekec pretepal z orlom in boril z Bedancem in tudi ostali liki iz Vandotovih zgodb – Pehta, Mojca, Rožle, Kosobrin, Brincelj, Vitranc – so pohajali po teh krajih, smo pričakovali, da bomo mogoče le katerega od njih srečali. A žal, naj povem že kar na začetku, sreče ni bilo, saj smo našli samo vrh Vitranc, ki naj bi ime dobil po modrem možaku in pravičnem sodniku iz pripovedi in filmov dobil ime ter Mojčino kočo.

Prehitevam, zato naj povem, da smo se na jutranjem posvetu odločili, da poti ne bomo zaokrožili, temveč se bomo po vzponu na Ciprnik podali dalje proti Vitrancu in Mojčini koči, od tam pa nadaljevali spust do jezera Jasna. Zaradi tega je bilo potrebno nekaj vozil prepeljati na parkirni prostor ob Jasni, kar je sicer vzelo nekaj časa, po drugi strani pa tudi omogočilo pogovore med pohodniki, ki se že dalj časa nismo videli. A kot vedno je prišel usodni trenutek, ko smo, za Milanom, strumno stopili po lovski stezi proti Ciprniku. Hoja v dolgih kljukah, po tleh prepredenih s koreninami in »tlakovanih s suhim listjem in iglicami nas je po dobre pol ure pripeljala do lesene koče z razgledno teraso, s katere je izreden pogled na skakalnice v Planici ter Ponce nad njimi in seveda večino prej naštetih vrhov. Izvedeli smo tudi majhno skrivnost in sicer, da v času skokov s tega mesta snemajo s TV kamerami. Časa za daljše zadrževanje ni bilo, zato smo pogumno nadaljevali v strmino, ki se je začela kar vidno večati. A kljub želji, da čim hitreje pridemo na vrh, smo se morali ustaviti še za eno čudo, ki nam ga je želela predstaviti narava. Na nasprotni strani, na melišču pod potjo na Ciprnik, se je pojavila čreda gamsov in med njimi samica, ki se je ustavila ter pred našimi presenečenimi očmi začela dojiti tele. Dogodek, ki ga je dano videti in posneti le redkim.

V nadaljevanju se je pot iz dokaj prijazne, z listjem in iglicami tlakovane, spremenila v kamnito in se »postavila pokonci«, tako, da je bilo potrebno uporabiti nekaj tehničnih varoval in lesenih stopnic, ki so jih postavili marljivi markacisti. Na vrhu, ki je res nudil dih jemajoče razglede smo se zadržali manj kot bi želeli, saj je bilo na njem tudi nešteto mravelj in ostalega mrčesa, ki nas je prisilil, da smo se kmalu odpravili na pot. Ob povratku smo na drevesu našli tablo, ki označuje, da smo na 1636 metrov visokem vrhu Vitranca. V nekaj minutah smo v nosnice že zajeli prijeten vonj, ki je prihajal iz kotla na prostem, pod katerim pridno kuri Mitja in v njem pripravlja obaro, ki ji zlepa ne najdeš enake. Ob Mojčinem domu smo si privoščili obaro ter dolg, zelo dolg počitek, saj je sonce grelo in nikakor se nismo mogli odločiti za odhod v zavetje gozda in spust proti Jasni. A ker je vsega lepega prekmalu konec, se je tudi pravljica pred Mojčino kočo morala nehati. Nahrbtnike na rame, zategovanje vezalk, nameščanje kolenčnikov, podaljševanje palic in obvezno opozorilo na nevarnost poti, za katero smo po prihodu k Jasni soglasno ocenili, da je resnično strma in nevarna, a smo jo zmogli brez zdrsov in poškodb.   

Po koncu hoje pride zame najtežji del – poiskati izvor imena vrha na katerem smo bili. Tokrat mi je uspelo najti dokaj verodostojno razlago, kljub temu, da v mnogih komentarjih piše, da izvora imena ni mogoče najti. V treh slovenskih in šestih avstrijskih občinah so v okviru »Operativnega programa Slovenija Avstrija 2007 – 2013«, izvajali raziskavo FLU-LED, zbiranje ledinskih imen. V raziskavo in popis imen so vključili domačine, ki v kraju živijo že vse življenje, govorijo pristno domače narečje in dobro poznajo domače okolje in ljudi. Rezultate raziskave so objavili leta 2015 v brošuri »Ledinska imena v občini Kranjska Gora«. V njej najdemo navedbo in na zemljevidu tudi označeno ime za Ciprnik kot Ciperenk (z obema polglasniškima e), kar naj bi pomenilo, da je na tem delu bilo mnogo rastline s temno rdečimi cvetovi – ciprje. Nadaljnja poizvedba pove, da je rastlina ozkolistno ciprje (Camaenerion angustifolium ali Epilobium angustifolium), ki cvete julija in avgusta, njena zdravilna učinkovitost pa je predvsem pomembna pri zdravljenju težav s prostato. Domača imena zanjo, ker se pojavlja po območju celotne Slovenije, so še ciproš, kiprc, ozkolistni vrbovec, severica, trapec, vrbica, žibrje…

Na koncu naj dodam še nasvet in priporočilo v premislek vsem, ki se odpravljate na Ciprnik in na ostale vrhove okrog Vitranca. Na grebenu med Vitrancem in Ciprnikom namreč domuje divji petelin, ki sodi med ogrožene živalske vrste. Da ga zavarujemo, se držimo označenih planinskih poti, predvsem pa se v času parjenja med 15. marcem in 15. junijem, odpovejmo vzponom proti Ciprniku. Bo šlo?

Zapisal: Miran Klavora

Fotografije: Andrej, Metod in Miran

Delite

Facebook
Twitter
LinkedIn