Tokrat smo se v lepem jutru odpeljali po avtocesti do Novega mesta in nato čez Vahto proti Metliki. Naš cilj je bil Krašnji vrh nad Metliko, visok 542 m. Avtobus nas je odložil ob slikoviti belokranjski vasici Radovica, od koder nas je lokalni vodič g. Martin vodil proti vrhu po markirani poti, po kateri poteka tudi gozdna učna pot. Med vzponom smo se razgledovali po tablicah z napisi drevesnih vrst in grmov. Nekatere smo poznali sami, na druge nas je opozorila naša vodnica Sonja. Pomladno sonce je prijetno grelo in vrhnja oblačila so kmalu postala odveč.
Skozi gozd smo prav kmalu prišli do vasice Krašnji vrh in med golimi vejami listnatega gozda je bilo opaziti stolp. Po nekaj korakih smo že bili na širokem vrhu z razglednim stolpom in lepo urejeno brunarica PD Metlika, kjer smo dobili tudi štampiljko. Po okusni malici jubilanta Jožeta in njegove žene Ivanke smo se po spiralastih stopnicami povzpeli 17 m više na vitek razgledni stolp, od koder je razgled po vsej Beli krajini do Trdinovega vrha in tudi čez hrvaško mejo. Kdor je želel, si je lahko šel od blizu ogledat skalno steno in se v njej preizkusit, saj so vanjo markacisti skrbno in premišljeno razporedili jeklenice in zabili kline vse do vrha stene.
Pohod smo nadaljevali mimo cerkve po strmem pobočju skozi gozd do kapelice, pod katero pride na površje izvir Orehovec. Še nekaj hoje navzdol in prispeli smo do kraškega požiralnika v bližini hrvaške meje. Vode je bilo komaj za vzorec in vsa je odtekala v podzemlje. Po ozki stezi smo se sprehodili do brezna Pečenjevka, v katerega se, kadar je dovolj padavin, voda preliva in pada vanj v obliki 40 metrskega slikovitega slapu.
Preko poseke smo se vrnili na širšo gozdno pot, ponekod obloženo z iglicami in mehko podrastjo ter se nato za nekaj minut ustavili na razglednem travnem slemenu, obraslem z brezami. Za njimi smo na sosednjih pobočjih občudovali cerkvice ter Trdinov vrh v ozadju. Po travnem pobočju smo mimo obnovljenega vodnjaka Vušivka prišli do Bojanje vasi, kjer se nahaja tik ob poti še eno brezno. Markacije, naše tihe ljube spremljevalke, so nas vodile v dišeč smrekov gozd, čez področja, porasla z orlovo praprotjo in od sonca osvetljen gozd kostanjev in hrastov. Po oblikah jeseni odpadlega listja na stezi se je dalo slediti vrstam dreves v posameznih predelih gozda.
In tako smo mimogrede prispeli na travnike in med vinograde nad Slamno vasjo. Med ravnokar obrezanimi trtami smo prišli do cerkvice Sv. Urbana, kjer nas je čakal gospodar s turistične kmetije Jakljevič z belokranjsko pogačo in pijačo dobrodošlico. Čakal nas je le še spust do gostoljubne domačije, kjer smo se okrepčali s hrano in pijačo.
Za zaključek smo se zapeljali še do 2 km oddaljene vasi Rosalnice in si ogledali znamenite tri gotske cerkvice. Tri fare, o katerih sem že veliko slišala, fascinirajo, ko jih človek zagleda. S svojimi gotskimi elementi se ena ob drugi visoko vzpenjajo v nebo in se tako neprisiljeno spogledujejo med seboj, češ, kaj se čudite, saj smo že dolgo tukaj.
Iz Rosalnice nas je avtobus nato odpeljal po valovito razpotegnjeni in barviti belokranjski pokrajini iz Metlike proti Črnomlju. V svetlobi pozno popoldanskega sonca smo se počasi umirili in pustili za seboj Belo Krajino in po znani Partizanki prišli do Žužemberka ter dalje ob Krki proti Ljubljani in domu. Med vožnjo je zašlo tudi sonce, nekateri so zadremali, nebo pa je dolgo žarelo v barvah od rumeno rdeče do zamolklo vijolične skoraj do doma.
Za nami je še en sončkov izlet, ki človeku napolni baterije za kar nekaj dni. In niti ni pomembno ali je vrh višji ali nižji, vsako obiskano področje, vsak vrh, nosi s seboj lastno zgodovino. Krašnji vrh pohodnika pritegne in očara v svoji neponovljivosti na tem malem žepku Slovenije tik ob hrvaški meji, kamor se bo marsikdo še rad kdaj vrnil.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik
Komentar k slikam: Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečo Kenk
