Z minibusom smo se mimo Nove Gorice odpeljali v Kanal, zavili čez most na desni breg Soče in levo navzgor proti Ročinju ter prispeli v vas Kambreško na Kanalskem Kolovratu, kjer nas je čakal domačin Milan Hvalica in nas odpeljal na graničarske steze med Slovenijo in Italijo po dolini reke Idrije. Milan je o tej dolini napisal za tečaj varuhov gorske narave seminarsko nalogo s ciljem zavarovanja ožjega območja kot “naravni spomenik”.
Poti in steze ob Idriji so vodile v smeri njenih dveh izvirov pod vrhom Klobučarji, vijugale do tolmunov, slapov, korit in med postanki smo v njeni čisti vodi lahko videli kakor cekine lesketajoče prodnate kamenčke in kamne, pod katerimi imajo svoj dom potočne postrvi in raki. Na področjih, kjer je steza zaradi dežja v prejšnjih dneh zahtevala posebno pazljivost pri hoji, so glasovi pohodnikov potihnili ali pa utonili v bučanju voda pod nami.
Ob Milanovem pripovedovanju je oživelo zidovje zgradb in zgodbe ljudi ob reki Idriji. Med z bršljanom obraslimi kamnitimi zidovi ob reki so nekoč ropotali mlini, nad njimi pa na premožnih domačijah živeli ljudje, ki so kljub trdim pogojem življenja vztrajali vse dokler ni prišla prva vojna in so Italijani te predele spremenili v vojaške tabore, z ranjenci in ujetniki, saj so po dolini potekali premiki materiala in vojakov na linije soške fronte in nazaj v grape. Veliko družin so po prvi vojni izselili v Italijo. Nemalokrat so se žene z otroci po izgubi mobiliziranega moža in očeta vrnile, a so bili njihovi domovi le kup kamenja, tako da so preživele samo s pomočjo prebivalcev v okoliških vaseh.
Pri kamnitih stavbah zaselka Mlini smo se po nekdaj povezovalni poti čez Zarog in Rog vrnili v vas Kambreško in se mimo Planinskega doma na Ježi odpeljali do sedla Solarji in razgledišča pod hribom Na Grad, (1114 m), ter se po obnovljenih rovih in zakloniščih iz prve svetovne vojne povzpeli na vrh z mejnim kamnom med Slovenijo in Italijo in razgledom na Tolminsko in Soško dolino, v oblake odeto Kaninsko in Krnsko pogorje. Na zahodu so Matajur skrivali oblaki, vidna pa je bila razsežnost Benečije in Furlanije, Tržaški zaliv na jugu pa so tudi prekrivale megle.
Vračali smo se po grebenu Kanalskega Kolovrata skozi vas Lig do zaselka Melinki in si v hiši Franca Jerončiča ogledali etnografsko ter vojaško zbirko s tega področja, v zgornjem delu hiše pa tudi razstavo njegovih rezbarskih izdelkov, ki nas je še posebej navdušila in opogumila, da za učenje nikoli ni prepozno, saj se je gospod Franc lotil rezbarstva pri petinsedemdesetih letih in v dvajsetih letih izdelal številne unikatne izdelke, ki smo jih občudovali – tako njih, kot gospoda Franca, ki ima kljub tegobam visoke starosti izredno voljo do ustvarjalnega življenja.
Med vožnjo domov so se vtisi preživetega dne počasi umirjali. Vsak je na svoj način doživel te kraje, njene prebivalce, njih povezanost z naravo in dolino reke Idrije. Pričenjala sem razumeti ta biser narave, ki ga domačini želijo ohraniti z zavarovanjem in vzpostaviti na tem območju ustrezni varstveni režim.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik, Danica Kos
Zemljevid: Srečo Kenk
