V soboto 30. 9. se je začelo v Žireh. Vedele smo, da nas čaka vzpon in upale, da nam ne bo pobral veselja do klepeta, kajti povedati si imamo veliko novega. Martina je izbrala prav zanimivo smer ob hudourniku. Želela nam je pokazati zanimivo geološko mejo med permom in triasom. Našli smo to zanimivo obeležje, ki spada med naravne vrednote državnega pomena. V tleh so vidni mikrofosili in kamnine. Zanimivo bi bilo raziskovati, a slediti moramo današnjemu cilju.
Odločno smo se spoprijele s strmino, zagrizle kolena in prenehale čvekati. Pospešeno dihanje so prekinjali robčki, kajti kapljalo nam je od nosa. Za postanek so poskrbele dežnikarice. Prav ponujale so se nam bolj ali manj odprte, kot da bi vedele, da bomo ostale prijateljice narave in jih le opazovale. Požirek in postanek sta prijala bolj kot kdaj koli. Skozi gozd se je svetlikalo, zato nam je bilo lažje nadaljevati proti vrhu. Želele smo se rešiti smrek, ki so nam zakrivale razgled. Končno nam je uspelo, pogled na kočo nam je vrnil razpoloženje. Trud je poplačan, ko lahko opazuješ bližnje hribovje, v daljavi pa Kamniško Savinjske Alpe, Storžič, Karavanke in seveda Triglav. Na vseh teh vrhovih smo že bile, lepe spomine imamo.
V koči na Mrzl’ku smo prespale leta 2017, gospodinja je našla lepo izdelano deščico, ki smo jo takrat pustile za spomin. Tisto leto smo premagovale predzadnjo etapo Slovenske planinske.
Do vrha Sivke, ki je tudi naš današnji cilj, ni daleč. Med hojo se nam odpirajo novi pogledi po naši prelepi Sloveniji. Velik del današnje poti poteka po Rapalski meji, kasarne v katerih so prebivali vojaki, so še dobro vidne. Med spuščanjem po lepo pokošenih travnikih smo zopet naleteli na dežnikarice. Lojze jih je šel samo pogledat, ker pa so bile takooo lepe, so šle kar z njim. Neprekinjena hoja navzdol nam je utrudila kolena. Z veseljem smo za konec posedli v žirovski Ambasadi. Suzana, Martina, Jože in Roman so poslušali same pohvale.
Preživeli smo lep in zanimiv dan, HVALA!
Triglavka Mateja
