Skozi okno gledam proti Planini,
pa saj je ne vidim, kje pa je?
Vsa se mi skriva
v meglicah in sivini.
Saj veš, da nisem hribolazec,
pa grem, sem ter tja, vseeno na Planino,
kjer mi srce zavriska in zapoje,
da se sliši dol v dolino.
Ko prisopiham tja gor na Planino,
zagledam vrhove slovenskih gora,
odete v snežno belino,
a ko se zazrem nazaj v dolino,
vidim samo meglice in sivino.
A kaj bi dal,
ko prispem nazaj v dolino,
da sonce mi prežene vse meglice in sivino,
da ko pogledal bi tja gor,
spet sončno videl bi Planino.
A glej ga zlomka,
zapihal južni veter je v višino,
odnesel s sabo vse meglice in sivino,
da spet vidim skozi okno,
obsijano s soncem vso Planino.
Franc Gutnik, marec 2017
