Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Sončki

Sončki po Ihanski poti

Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19, odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski

Več >>
Zimzeleni

Zimzeleni po poti Drvošec

Končno smo dočakali prvi pohod po dolgih mesecih čakanja na umiritev epidemije korona virusa Covid-19. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov smo se odpravili na lažji

Več >>

KAKO SMO SE IMELI V PLANINSKEM TABORU – NADIŽA 2012

Naj vam na kratko predstavim, kako smo se imeli na 10 dnevnem planinskem taboru ob reki Nadiži, ki ga je organiziral Mladinski odsek Planinskega društva Vrhnika. Bilo je 60 udeležencev. Opravili smo naslednje pohode in ture: vas Logje, Matajur, Mrzli vrh – Idrska planina, bivakiranje na Kobariškem Stolu, Mali in Veliki Muzec, Ivanovec (Mont Joanaz), Predolina, Mija (Monte Mia), Krn in slap Kozjak. Ogledali smo si Breginj, najzahodnejšo slovensko vas – Robidišče ter Kobarid z znamenito kostnico, ki je posvečena italijanskim vojakom, ki so umrli v prvi svetovni vojni.

Na vprašanje »Kako smo se imeli?« dobite najmanj 60 različnih odgovorov. Vsak udeleženec bi vam povedal zgodbo zase. V naslednjih vrsticah pa bom zapisal nekaj svojih vtisov. Ko so otroci prišli v tabor, so bili vidno utrujeni, saj so ovinki naredili svoje. Vendar, ko je bil prvi zbor in preizkus v pomnenju imen, je utrujenost kmalu izpuhtela. Ob obisku vasi Logje smo se razgledali po Breginjskem kotu in dobili prve občutke, kje se nahajamo in kakšna pokrajina nas obdaja. Na turah, ki so sledile v naslednjih dneh smo vedno bolj spoznavali, da je to še en prečudoviti košček Slovenije, ki je poln naravnih lepot ter ima bogato kulturno in zgodovinsko dediščino. Vreme je bilo kot naročeno – sončni dnevi z visokimi temperaturami. Tako smo lahko opravili načrtovane ture, popoldneve pa smo izkoristili s kopanjem v topli reki Nadiži. V njej so se od hoje razgreta telesa ohladila in odpočila. Posledica pa je bila, da so spočita telesa bedela v šotorih še pozno v noč. Tako da je bil pravi živ žav v in med šotori. Zjutraj pa vsi pomečkani na novo turo. Vsak dan smo imeli pred večerjo razdelitev taborne pošte. Glavna poštarica je bila Nika, jaz pa njen asistent, ključe nabiralnika pa je skrbno varoval vodja tabora – Andrej Stržinar. V očeh udeležencev se je videlo, kako čakajo na pisemce skritega prijatelja ali na kašno darilce ali pismo, v katerem je bila zahvala prijatelja za pomoč na turi. Niso pa manjkala tudi hudomušna pisma. V nabiralnik pa so prispela tudi pisma s poezijo, risbami in pa seveda z ljubezenskimi izlivi. Mogoče bo to zvenelo preveč prevzetno, ampak vseeno – na nek način ohranjamo tradicijo pisanja pisem v času digitalne tehnologije, ko se tovrstno pisanje izgublja. In mislim, da je prav tako. Letos se olimpijske igre niso dogajale samo v Londonu, ampak tudi v našem taboru. Discipline so bile prilagojene naravnim danostim, tako da so bile vse igre na vodni osnovi. Namesto stadiona smo imeli reko Nadižo, namesto reprezentanc smo imeli čete in namesto medalj iz žlahtnih kovin smo dobili lesene brezove medalje. Z geslom: »Važno je sodelovati in se nasmejati«, so igre potekale v prijetno sproščenem vzdušju. Poleg večerov ob tabornem ognju s harmonikaško spremljavo je bil en večer namenjen tudi »kinu pod zvezdami«. Na platnu, ki je bilo obešeno na drevo, smo si ogledali nekaj delov nadaljevanke »Odprava zelenega zmaja«. V zadnjih dneh tabora pa se vedno bolj čuti neka nevidna energija, ki poraja vprašanja in kalkulacije. Tipično vprašanje je – Kdo bo letos krščen? Kalkulacija pa zato, ker se otroci med seboj pogovarjajo in delajo kombinacije, kdo bo lahko krščen. Hec je pa v tem, da to ve le krstna komisija, ki po tehtnem premisleku obelodani na zadnji večer, ko se zgodi planinski krst. Letos si je komisija dodala nekaj dodatkov k opravi v duhu olimpijskih iger. Župnik Fosil je imel teniški švic trak s šiltom, mežnar Češark original čelado značilnega londonskega policaja Bobija, rabelj Krokar pa si je nadel gimnastični dres, saj je le tako lahko akrobatsko izvajal pokoro. Krstna imena so bila dodeljena naslednjim: Alenka Ravnik – MAMA MIJA, Sara Osredkar – CVETKA, Marko Stržinar Miljković – MUZEC in Tim Ravnik – MEH. Po krstu je sledilo veselo rajanje in petje, ki ni potihnilo še dolgo v noč. Deseti avgust pa je dan, ko se v taboru zgodi zadnje vstajanje, zadnji zbor, zadnje razdeljevanje pošte … Nekaj pa ni zadnje oziroma je novo ali se nadaljuje: prijateljstvo, lepi spomini, izkušnje, novi so krščenci, novi so osvojeni vrhovi …

Finančno in materialno so pomagali naslednji sponzorji: Avtoelektrikarstvo Trček Robi, Karoserija Novak, Ker-ing d.o.o., Kmetija Habe, Kmetija Zalar, Naš časopis, Pekarna Adamič, Pralnica Rosa, Pro-saf d.o.o., PZS (Mladinska komisija), Tomaž bar, Štirn d.o.o., Vrtnarstvo Hlebec, ZIC, Žito d.d.

Se ob letu osorej zopet snidemo, do takrat pa – Varen korak. Fotografije pa si lahko ogledate  v fotogaleriji.

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn