V četrtek 20. 6. 2019 zvečer smo se z avtobusom odpeljali proti Sarajevu. Na začetku našega 5 dnevnega potovanja smo bili udeleženci – planinci polni pričakovanj. Nočno vožnjo smo po večini prespali. V jutranjih urah smo ob poti opazovali hiše na katerih so še vidni ostanki zadnje vojne. Vse polno je pokopališč muslimanov, ki so od daleč vidna s številnimi belimi nagrobniki.
V petek dopoldne smo se razveselili glavnega mesta BIH, Sarajeva. Takoj smo se napotili na Baščaršijo. Glavna tržnica je zgrajena po arabskem vzoru, polna trgovinic in restavracij. V njenem osrčju stoji fontana Sebilj. Tu smo si privoščili čevapčiče, burek in pravo turško kavo ter uživali v opazovanju utripa ulic. Obiskali smo pivnico ob pivovarni Sarajevo. V njej vlada prijetno vzdušje, ki ga popestrijo z živo glasbo. Sarajevo je bogato tudi s številnimi drugimi znamenitostmi, ki nas čakajo za naslednji obisk. Ljudje so tu zelo prijazni in gostoljubni. Pot smo nadaljevali proti Tjentištu, kjer smo se nastanili v hotelu Mladost. Zvečer smo si ogledali veličasten spomenik padlim borcem v bitki na Sutjeski. Tu je bila pred dnevi spominska slovesnost v čast padlim borcem, na kar je spominjalo položeno cvetje in sveče.
V soboto zjutraj smo se z lokalnim avtobusom odpeljali na izhodišče našega pohoda na najvišji vrh BIH Maglić 2386 m, ki se nahaja na meji BIH in Črne Gore, 20 km JZ od Foče. Vreme je bilo sončno, ves čas pa smo opazovali številne gorske rože ki so bile izrazitih barv in bujne rasti. Tu je območje nacionalnega parka Sutjeska. Z osvojenega vrha so bili lepi razgledi na planine Volujak, Bioč, Zelengoro, Vučevo. Okoli Maglića tečejo reke Sutjeska, Drina in Piva. Spust v dolino proti Trnovačkemu jezeru je bil zelo strm in naporen. To je jezero v obliki srca, ki je najlepše planinsko jezero v Črni Gori. Ohladitev nog v jezeru je prijala. Prav tako postanek za okrepčilo v koči. Pot smo nadaljevali in zaključili na Prijevoru, kjer nas je pričakal avtobus. Vožnja z avtobusom do hotela je ob veselem prepevanju prehitro minila.
V nedeljo zjutraj nas je pot vodila proti Črni Gori. Ob poti smo uživali ob pogledih na kanjon reke Pive in Pivsko jezero, ki je umetno narejeno leta 1975 za potrebe hidroelektrarne. Po prihodu na planoto Žabljak na višini 1450 m smo se namestili v hotel Pavlović. Kraj je eden največjih turističnih biserov države. Tu je veliko naravnih znamenitostih. Obdaja ga 48 vrhov višjih od 2000 m in v občini je 18 jezer. Možne so različne aktivnosti kot so alpinizem, pohodništvo, gorsko kolesarstvo, rafting, športno plezanje in pozimi smučanje. Nepozabno doživetje je bilo rafting na reki Tari, ki je kristalno čista z občasnimi brzicami. Še posebej je bila lepa divja reka Ljutica. Znameniti kanjon reke Tare je bil razglašen za svetovni ekološki rezervat. Most na reki Tari si ogledujejo številni turisti in res je zelo lep.
V ponedeljek nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, saj nam je deževno vreme preprečilo, da bi osvojili najvišji vrh Črne Gore, Bobotov Kuk 2523 m. Smo pa si ogledali in uživali ob prekrasnem Črnem jezeru v narodnem parku Durmitor. Ker je med nami planinka Maja pričakovala srečanje z Abrahamom, so se v popoldanskih urah najbolj zavzeti lotili priprav na ta veseli dogodek. Presenečenje slavljenki so odlično izpeljali. Vsi prisotni smo bili deležni domače torte in ostalih dobrot. Naj Maji odlično služi zdravje in naj jo spremlja sreča, kot smo ji ta dan iskreno zaželeli vsi planinci.
Torek zjutraj se je naše bivanje v prijetnem hotelu na Žabljaku zaključilo in sledila je pot proti domu. Prečkali smo 6 mejnih prehodov in uživali smo ob pogledih na obmorska mesta in rajske plaže ob Jadranski magistrali. V Slovenijo smo se vrnili pozno ponoči preko Metlike.
Ob koncu našega 5 dnevnega popotovanja lahko sklenemo, da so bila naša pričakovanja z obiskom BIH in Črne Gore več kot izpolnjena, saj smo se v teh dneh naužili naravnih lepot, prijaznosti lokalnih prebivalcev, kulinaričnih dobrot, predvsem pa prijetnega druženja vseh udeležencev izleta.
Ob tej priliki gre iskrena zahvala vseh udeležencev izleta za vso organizacijo izleta Borisu, Refiku in njunima boljšima polovicama, ki sta ju pri vsem tem podpirali.
Najlepša hvala vozniku avtobusa Miru, ki nas je po številnih lepo prevoženih kilometrih varno pripeljal nazaj na Vrhniko.
Besedilo: Jana Fabjan
Foto: Jože Školc
