Zimzelenčki smo v torek iskali sledi gradišč in Keltov po Dolenjski.
Želeli smo, da bi bila vidljivost kar se da dobra, a zgodilo se je, da smo se znašli v sivi megli, ki je prekrivala celo Ljubljansko kotlino.
»Ko bi vsaj zapihal kak veter«, sem si ves čas želela, a iz tega ni bilo nič.
»Korajža velja!« smo si rekli in zagrizli v hrib, no ja nič kaj strmo.
Že v avtobusu smo se seznanili s prebivalci, ki so se stalno naseljevali okoli 8. do 4. stoletja pred našim štetjem na hribe v tako imenovana gradišča, ki so jih gradili več desetletij. Kjer je bila železova ruda, ki so jo talili, (železna doba), tam so se za stalno naseljevali.
Po primorskih in dolenjskih hribih je mnogo ostalin gradišč, le odprte oči je treba imeti, saj so še danes vidne ogromne gomile, kamor so pokopavali umrle ali pa kupi kamenja, ograde…
Marsikje so gomile prekopavali starinokopi kot je bil Dežman, Pečnik in Marija Meklenburška in pobrali zanimive predmete kot sklepance, ogrlice, situle, meče, čelade…. za svoje zbirke in prodajo.
Arheologi so na osnovi pridatkov v grobovih lahko razvozlali marsikatero zagonetko o življenju in delovanju teh ljudstev.
Tako so na Magdalenski gori prebivali »Magdalenci«, ki so bili že močno razslojeni (od knezov, kovačev, steklarjev, lončarjev, trgovcev, kmetov do vojakov). Znano je, da so trgovali z Baltikom in antično Grčijo.
Med najdragocenejšimi najdbami je kultni predmet v obliki štirikotnega lika iz konjskih glav, ki ga hranijo na harvardski univerzi in štiri situle, podobne oni z Vač. Pravo bogastvo so bili konji, ki so jih imeli najbogatejši vojaki. Zanimivo je, da so v vojščakovem grobu poleg ostalih podatkov našli tudi ostanke kar štirih konj! Verovali so namreč, da v onostranstvu ljudje rabijo prav vse stvari, ki so jih imeli tuzemno. Za popotnico so umrlim dajali tudi hrano v lončenih posodah…
Še veliko o Magdalencih bi lahko zapisali, a kdaj drugič.
Po koncu 4. stoletja p. n. š. so gradišča poselili ali pa razrušili Kelti, ki so bili že bolj razvita družba.
Napolnili smo se s pozitivno energijo, ki jo je pri podeželsko gotski cerkvici sv. Magdalene dovolj in nadaljevali proti Malem Lipoglavu, kjer smo upali, da bo zaradi višine vidljivost drugačna. Toda namesto mehke, razgibane in valovite dolenjske pokrajine, ki boža oči, sivina, iz katere se je še celo ulilo.
Mimo zadnjih hiš smo krenili po travnikih proti Velikem Lipoglavu, ki bi se moral lepo videti že od daleč, a kje je, sva slutila le dva. Že od daleč nas je pozdravil lajež vaških psov, ki niso navajeni take množice ljudi. Ko smo zapuščali vasico, se je megla začela redčiti, da se je videlo, kako smo potonili v gozd proti Pugledu.
To je hrib (615 m) med Velikim Lipoglavom in Podlipoglavom, znan iz novejše zgodovine po hudih bojih leta 1942.
Vztrajno smo premagovali blatno pot in opazovali konglomeratne kamne, ki so štrleli iz z listjem obloženih tal, obraščene z mahom. Tu smo razgibavali domišljijo, kaj vse predstavljajo obraščene skale in drevje. Tik pod vrhom je postalo svetleje in pokazal se je spomenik, ob katerem smo se ustavili. Po mokrem gozdu in kljub dežju se je razlegala zdaj malokrat slišana partizanska pesem:
»Tam na Pugled gori,
tam so težki boji…«
Na hitro smo požigosali knjižice, zapisali pot in se vrnili do Malega Lipoglava, kjer smo se okrepčali s toplo obaro.
Zapis: E. Brelih Foto: J. Miklavčič
