Naselje Boštanj se razprostira na visoki terasi nad reko Savo na njenem desnem bregu, središče sevniške občine, Sevnica, pa na levem bregu. Že od 10. stoletja dalje je to meja med Dolenjsko in Štajersko. Boštanjčani so kot Dolenjci v različnih zgodovinskih obdobjih preživeli mnogo težkih življenjskih preizkušenj, a ker so kleni, vztrajni in iznajdljivi, so svojo skupnost znali graditi v korist vseh. Z velikim spoštovanjem so se soočali s preteklostjo, gradili svojo sedanjost in pri tem niso pozabili na naravo. Mnoge generacije so se zavedale, da kraji niso le kamni, ceste, njive in zgradbe, ampak so kraji predvsem ljudje, ki znajo pri večjih odločitvah stopiti skupaj in soustvarjati tudi za skupno dobro.
Zaradi ljubezni do narave je nastala Naravoslovna pot azaleja pontica, ki ponuja obiskovalcem opazovanje azaleje ali rumenega sleča v času cvetenja, samo rastišče kot kraj miru, na poti pa so tudi table z opisi sadjarstva, čebelarstva in gozda, kot neprecenljivega bogastva, ter prikaz izkoriščanja reke Mirne, kjer se drstijo podusti, ki so jih včasih lovili z golimi rokami in jih sušili, da so imeli kaj ponuditi pri delu v vinogradih.
Na sprehodu z odličnim planinskim vodnikom, čebelarjem in poznavalcem krajevne zgodovine, običajev in razvoja kraja, Janezom Levstikom, smo spoznavali tudi zgodovino kraja, vse od srednjega veka dalje.
Na rastišču samem je predstavil rumeni sleč – to imenitno grmovnico, ki zraste dva do tri metre visoko in se konec aprila in v maju »okrasi« z obilico močno dišečih živo rumenih cvetov. Raste na svetlih krajih v gozdovih pravega kostanja, hrastov in bukve na kislih tleh ob robovih. Zelo poseben je zato, ker poznamo v Sloveniji le tri avtohtona rastišča in sicer na Gorjancih, v okolici Tržišča in v Boštanju na poti proti Gavgam. Sladko dišeči vonj nas je spremljal še nekaj časa.
Naš priznani strokovnjak, botanik, prof. dr. Tone Wraber, je o rumenem sleču med drugim zapisal:
»Zanimivo je, da sleč v gozdni senci hira, bujno pa se razraste na poseki ali odprtem gozdnem robu. Že kmalu na začetku maja se odpro cvetovi z rumenjakovo rumenim vencem, nato pa se cvetenje nadaljuje skozi ves maj. Prelep pogled… povrh vsega pa še prijetne dišave.«
Gavge se imenuje grič, od koder je zanimiv pogled na Sevnico z mogočnim gradom in z vzpetinami od Zajčje gore do najvišje Lisce. Samo ime Gavge pa priča, da so tu nekoč stale vislice…
Z vrha griča smo se po gozdni poti vračali do središča vasi, kulturnega doma z naslovom TVD Partizan, ki stoji pred nasadom stoletnih lip, kamor so umestili tudi paviljon, kjer smo si privoščili kratek odmor. Vodnik Janez in njegova žena se nista izneverila zgodbam o dobrosrčnih dolenjskih gostiteljih. Pogostila sta nas s piškoti, čebeljimi izdelki in s tekočo zadevo, ki je poleg vode najbolj znana na Dolenjskem.
Drugi del poti vodi po Gorenjem polju, ki je bilo včasih en sam sadovnjak sevniške voščenke in breskev, danes pa tam stoji velika, moderna šola in mnogo enodružinskih zelo lepo urejenih in občudovanja vrednih hiš, proti Dolenjemu Boštanju, kjer reka Mirna poskakuje po brzicah in hiti proti Savi.
Ustavili smo se še pri zadnji opisni tabli ob Mirni, ki prikazuje, kako je včasih potekal ribolov, omenja pa tudi žago na vodni pogon in prvo elektrarno.
Zadovoljni, polni energije in prelepih vtisov, smo se ustavili na kavici, se zahvalili Eličnemu učencu, vodniku Janezu, za čudovito preživeto dopoldne z njim in mu poklonili Zbornika ob deset in dvajset letnici naših pohodov, piškote v obliki brkov in knjigo Cveta Zupančiča in botanika Čarnija z naslovom Boštanj. S seboj pa smo odnesli dišeči vonj čudovite azaleje pontice, spomin na prijaznega in ustrežljivega vodiča ter urejenost kraja.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko J,
Cvet azeleje: Sonja Zalar Bizjak
