Za zadnji pohod v letu 2024 smo izbrali naravno znamenitost v neposredni bližini Kopra z zanimivo zgodovino. Obiskali smo Škocjanski zatok, ostanek nekdaj obsežne plitve morske lagune, ki so jo naravni procesi in človekova dejavnost preoblikovali v največje sredozemsko mokrišče v Sloveniji. Škocjanski zatok sestavljata dva dela: brakična, polslana laguna s poloji, gnezdilnimi otočki, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš in sladkovodni del z močvirnimi travniki in odprtimi vodnimi površinami, obdanimi s trstičjem in toploljubnim grmovjem. Da je postalo to področje naravni rezervat, gre zahvala civilni družbi, ki je uspela leta 1998 z zakonom zagotoviti trdne temelje za njegov razvoj, katerega rezultate je mogoče občudovati individualno, še bolje pa ob vodenju strokovno zelo podkovanih vodičk. Sončki smo se v dveh skupinah prepustili vodenju po 2.2 km dolgi krožni učni poti s šestimi opazovališči in osrednjim opazovalnim stolpom. Pot poteka po obrobju sladkovodnega močvirja, kjer smo spoznavali raznolik rastlinski in živalski svet z mnogimi redkimi in ogroženimi vrstami. V tem obdobju so tukaj številne ptice, od stalno živečih na tem območju, do nekaterih, ki so priletele sem le prezimovat. Poleg sivih gosi in številnih rac mlakaric, žličaric, gag, ki tu prezimujejo, smo opazovali tudi sivo in veliko belo čapljo. Imeli smo srečo, da smo videli tudi malo belo čapljo ter številne črne liske, velikega in malega kormorana, kar nekaj labodov ter številne galebe. Niso pa se nam pokazali veliki škurhi in sveti ibisi. Ta invazivna vrsta iz južnih toplih krajev, lahko precej ogroža tukajšnje ptice, ker pleni njihove mladiče. V rezervatu so naselili kamarške konje in podolsko govedo, ki popasejo sladkovodni del naravnega rezervata.
Rezervat je zanimiv tudi zaradi svojega rastlinja. Med drevesnimi vrstami je še posebej zanimiva tamariska, ki raste v slanih tleh. Kar nekaj je belih vrb, veliko je trstičja. V polslanem delu rezervata na polojih, muljastih strukturah, najdemo rastline morskih obrežij – slanuše.
Naš obisk je potekal v zimskem času, zato kljub soncu nismo imeli priložnosti videti raznovrstnih žuželk, plazilcev, pa tudi ne dvoživk. Smo pa na deblih dreves videli posebne tulce, s pomočjo katerih raziskovalci spremljajo številčnost populacije zelene rege.
Naše druženje smo prijetno zaključili pri Centru za obiskovalce na kavici in ob dobrotah Marjane, Tatjane in Dragice. Kot je naša navada, smo jim zapeli za voščilo.
Besedilo: Tatjana Krašovec
Fotografije: Tatjana Rodošek in Sonja Zalar Bizjak
