V torek, 10. 12. 2024, je bilo težko najti poti, kjer ne bi bilo kislo deževno in močno oblačno.. Le na obali se je kazal prijeten, delno sončen dan. Zato smo izbrali tako imenovano Seško pot, ki se pričenja v Portorožu.
Na poti proti obali smo se vozili v rahlem dežju. Toda že v bližini Črnega Kala smo opazili jasnino proti obali.
V Portorožu nas je najprej pozdravila zmerna burja, kar je bil dober znak za stabilno vreme. Od avtobusne postaje v Portorožu smo korajžno krenili po Senčni ulici, kar že samo ime pove, kakšna je, strmo v hrib in nato krenili na Strmo pot, ki še bolje ponazori tamkajšnjo strmino. Kljub zmerni burji smo se ogreli in se spustili pod nadvozom po stari progi Porečanke, ki nas je pripeljala v bližino marine v Luciji. Nadaljevali smo mimo nakupovalnega središča, bencinske črpalke in kmalu nam je gozdiček z mogočnimi borovci ponudil dobro zavetje pred burjo. Tu smo si privoščili malico in nadaljevali proti kraju Seča, kjer je park kamnitih skulptur, imenovan Forma viva.
Forma viva je prvič gostila udeležence leta 1961 in je v več kot 50 letih nastalo preko 130 kamnitih kipov, ki so postavljeni v naravnem okolju. Prostor Forme vive obdaja bogat nasad oljk avtohtone sorte. Razgledovali smo se proti rtu Seča in na Sečoveljske soline, pa še sonce je pripomoglo k lepšim razgledom. V Seškem škveru smo opazili plovila, kjer jih tudi popravljajo. Oko pa je seglo tudi do mondenega Portoroža… To je bil pravi odmik od oblačnega in mokrotnega dneva v notranjosti Slovenije Modrina neba, modrina rahlo valujočega morja in sončni žarki…prava simfonija za dobro počutje. Še pogled na kanal sv. Jerneja, ki so ga začeli očiščevati starih, zapuščenih čolnov in ladjic. Z njim imajo nove načrte, da ne bodo v sramoto obmorskemu blišču.
Za obisk Vrta kaktusov, ki se nahaja na koncu polotoka Seča, pa se tokrat nismo odločili, čeprav je v njem zbirka skoraj 1500 različnih vrst kaktusov, ki jih je mogoče tudi kupiti. Tu je burja spet kazala svoje »zobe«, zato smo se odločili, da se v Luciji vrnemo v objem toplega avtobusa. Med kampom Lucija in Marino smo v zavetju dreves počakali in se razveselili našega Miha, ki nas je varno pripeljal na Vrhniko.
Zahvalili smo se vodniku Jožetu, da je sprejel Eličin nasvet in nas namesto načrtovanega pohoda vodil po še nepoznani, a zanimivi poti ob obali, kjer smo bili deležni, sicer burje, pa tudi prijetnega sonca in
občudovanj dreves kakija brez listov, a polni oranžnih kroglic slastnih sadežev. Prava »božična drevesa« brez kiča v tem decembrskem času!
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko J., Olga Skvarča
