Našo pot smo pričeli pri mogočnih razvalinah nekoč enega najlepših baročnih dvorcev ali gradu Haasberg, po naše Hošperg. Zadnji lastniki so bili grofje Windischgraetzi, ki so se pred vojno izselili. Nato so ga zasedli italijanski vojaki, kasneje pa nemški. Leta 1944 je bil požgan in kljub nekaterim željam o popravilu, grad počasi, a vztrajno propada. Verjetno je zamujena priložnost, da bi se kdo lotil obnove.
Da pa se okolica ne bi preveč zarasla, poskrbijo prijazne kozice in osliček ter lastniki v bližnji hiši. Pod cesto pa se je ohranil hlev , imenovan »grajska štala«, ki je spremenjena v etno muzejček z zbirko starih predmetov iz okolice, ki je vedno odprt.
Po gozdni cesti smo se dobro ogreli in že smo bili pri Unški koliševki. To je dih jemajoča udorna jama, kraški pojav, pri katerem se od nekoč kraške jame udre strop. Jama je več kot 100 m globoka in okoli 200 m široka s prepadnimi skalnimi stenami. Človek bi mislil, da je nedostopna, toda Italijani so po edinem možnem dostopu zgradili labirint vojaških bunkerjev, ki so z vodniki dostopni za oglede.
Kako majhen je človek, kako mogočna je narava!
Pod takimi vtisi smo nadaljevali raziskovanje do vodarne in dalje do obnovljenega Ravbarjevega stolpa, v katerem imajo jamarji svojo postojanko.
Pobliže smo si ogledali vhod v Planinsko jamo, od koder priteče reka Unica. Pred nami je zazijala velikanska in veličastna luknja z navpičnimi stenami, iz nje pa so se valile ogromne količine razpenjene in neukročene Unice na Planinsko polje. Že drugič smo se počutili, kako nebogljen je človek proti divji naravi.
Napotili smo se še do zaselka Malni, kjer izvira rečica Malenščica, na kateri je bilo še v 19. stoletju kar devet mlinov in žag. Tu je zdaj urejeno črpališče vode za Postojno in okolico. Malenščica dobiva vodo iz reke Rak in iz javorniškega vodnega toka.
Na poti proti grajskim razvalinam pa smo opazili še en potok, ki izvira iz kraške jame Škratovka, in nosi enako ime, a je bila struga suha. Malenščica in Škratovka se na Planinskem polju kmalu izlijeta v reko Unico, ki meandrira po Planinskem polju, se pri Grčarevcu spet zgubi v podzemlje in privre v več kot enajstih izvirih na dan kot Ljubljanica na Vrhniki.
Doživeli smo bogat dan z mnogimi informacijami o kraških pojavih v naši bližnji okolici. Še vreme je bilo ugodno za tako raziskovanje, zato smo bili hvaležni vodniku Jožetu, da nas je popeljal po tem delčku kraškega sveta.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Jože Školc, Majda Zimšek in Elica Brelih
