Dvajset let je za marsikoga mlajšega kratko obdobje, za starejše v pokoju pa lepa obletnica delovanja, na področju pohodništva pa sploh. Zakaj pa je bila ustanovitev prve skupine tako pomembna? Ker se je število mlajših upokojencev začelo vključevati v društvo tudi zaradi pohodov, saj so slišali le pohvale o načinih vodenja in o obiskovanju gora po vsej Sloveniji ter o prijateljskem vzdušju. Tako so postopoma nastale še skupine Vandrovke, Sončki in Barjani. Vsi so postali tudi člani Planinskega društva in tako pripomogli k povečanju članstva tudi tam.
Če bi pa se spraševali, zakaj vztrajati tudi v zrelejših letih, hitro najdemo kopico odgovorov: …da ostajamo vitalni in razgibani, da so možgani bolj dejavni, saj na vsakem pohodu morajo sprejeti nekaj novih spoznanj, novih imen krajev, imen drevesnih vrst, travniških in gorskih cvetic, živali, zakonitosti narave…, znamenitih stavb, smeri poti, posebnosti pokrajin in še bi lahko naštevali. Le čemu torej še v hribe? Tudi zaradi druženja z novimi prijatelji, za bogatejšo dušo in več volje do dela, za sproščene in odkrite pogovore, ki pestijo starejše, za izmenjave mnenj in ne nazadnje za krepitev zdravja.
Na prireditvi, ki smo jo pripravljali kar dolgo, smo želeli vse to na prijazen in humorni način prikazati z besedami, ki smo jih že zapisovali v prejšnjih Drobtinicah, a so tam ostale mrtve črke, dokler jih niso oživili naši sproščeni recitatorji. Bogat izbor vedrih in humornih tekstov, ki izražajo pripadnost skupini, prijateljstvo in tovariški odnos, vseživljenjsko učenje na humorni način, ljubezen do narave in pomen druženja, je pripravila naša pohodnica-kulturnica po srcu in duši, Marta Rijavec in s skupino recitatorjev prikazala prijazno, zabavno in prijateljsko vzdušje v pohodni skupini skozi dvajset let. Za vmesne dodatke sta poskrbela z vedrimi glasbenimi točkami Tone Kogovšek na harmoniki in Klemen Šiberl s svojim globokim žametnim glasom.
Svoj čar k prireditvi je prispeval tudi ambient v planinski koči, katero smo pomagati graditi tudi Zimzeleni, posrečeno postavljen planinski nahrbtnik z zastavico in plakatom nad njim ter skoraj sto odstotna udeležba članov pohodne skupine z gosti.
V drugem delu prireditve pa so se zvrstile zahvale tistim, ki so v dvajsetih letih naredili nekaj več za skupino, in podelitve spominskih medalj s sporočilom »Podajmo si roke in ostanimo prijatelji«. Zahvale je prejelo kar 20 pohodnic in pohodnikov. Zelo ganljivo je medaljo sprejela 93- letna pohodnica, ki je bila s skupino kar deset let. Pela je, jokala in vriskala. K svečanem vzdušju so prispevale tudi gerbere, ki so jih prejeli prejemniki Zahval in nageljčki, ki so jih prejeli vsi prisotni. Pozabili nismo niti na jubilante in posebnega slavljenca, ki je ravno tisti dan praznoval svoj napol okrogli jubilej in vse te drobnarije so pridale dih povezanosti in prijateljstva med nami.
Pozno popoldne smo zadovoljni in srečni ter siti zapuščali kočo v upanju, da bomo nadaljevali še vsaj nekaj let in se zahvaljevali drug drugemu za lepo preživeta vsa ta leta in za več kot čudovit za nas »praznični« dan.
Že naslednji dan se je vsul plaz pohval pohodnic in pohodnikov po različnih kanalih.
Ena od naših pohodnic je zapisala med drugim naslednje, citiram :
»Iskreno čestitam in se zahvaljujem vsem, ki ste ob 20 letnici pohodov Zimzelenih, pripravili izreden kulturni program in še ogromno drugih stvari.
Veliko lepih dogodkov sem si že ogledala, tudi soustvarjala, le-ta pa me je še posebej toplo objel.
Vse je potekalo tako mehko, spontano, na trenutke umirjeno, pa zopet nagajivo in iskrivo, Vidi se, da je bilo pripravljeno s srcem ter živim spominom na skupne prehojene poti in doživetja.
Vse je bilo narejeno tako, kot mora biti. Skratka, nič ni zatajilo! Veliko volje je bilo treba, da je tudi časovnica tekla tako, kot ura. ……«
…Hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli k čudoviti prireditvi in srčno upam, da ostanemo še doooolgo skupaj.
Zapis: Elica Brelih, Foto: Željko J.
