»Bomo šli pa proti morju, kjer kažejo karte suho vreme!« je padla odločitev v ponedeljek pred torkovim odhodom po pogovoru z vodnikom Jožetom, ker so bile napovedi za notranjost Slovenije slabe. Zaradi prehladov, pregledov in drugih nevšečnosti se je zbralo le polovico skupine, a nič manj veselih, da se bo »nekam le šlo«.
Kadar se peljemo proti Primorski, je skoraj vedno prva postaja Kozina, kjer nas prijazno sprejmejo in hitro postrežejo z jutranjo »razvado«.
Iz razkošnega Portoroža, ki je bil jesensko siv in miren, smo jo mahnili proti tunelu nekdanje ozkotirne proge Trst — Poreč. Počasi nas je požirala prosojna mrakoba tunela, a kmalu smo zagledali svetlobo na drugi strani, kjer smo pričakovali vsaj nekaj sončnih
žarkov. Toda to pot nas sonce ni osrečevalo. Nadaljevali smo ob Strunjanski laguni Stjuža do mirnega in z zelenjem bogatega solinarskega Strunjana ter se usmerili po poti za hotelom proti Strunjanskemu križu, ki že od leta 1600 s svojo višino opozarja na
bližino kopnega. Z malo pazljivosti smo bili po mokrih gozdnih potkah kmalu na vrhu. Za malo truda velika nagrada!
Čudoviti razgledi po zalivu, ki mu pravijo romantiki Mesečev zaliv, so nas prevzeli in ob spoznanju, da je to še delček neokrnjene obale, kar smo lahko prebirali na učnih tablah, nas je še dodatno napolnilo z veseljem. Razgledovali smo se tudi proti Izoli in delu
Tržaškega zaliva. Sprehodili smo se še med oljčniki do hotela Belvedere, kjer smo zadovoljni, da smo se odlepili od doma, posedli na avtobus in v en glas ugotavljali:
»Imeli smo se lepo in zabavno nam je bilo!«
Nismo pa mogli verjeti, ko smo dobili novico, da je v zgodnjem popoldnevu nekaj sončnih žarkov nagradilo Vrhniko.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Ž.J. Jože Školc
