Kot že zadnjih nekaj let se je naš vsakoletni decembrski pohod ali pa še bolje rečeno izlet, izkazal za izredno zanimivega. Podvig v neznano, pohod po neznani poti, za katero je vedel samo organizator sam, Srečko, je privabil in vzbudil veliko zanimanje pohodnikov. Tako smo se na dokaj mrzlo decembrsko soboto, 9. decembra, v največjem številu do zdaj z avtobusom odpeljali z Vrhnike. Srečko nam je na začetku vožnje sicer zaupal smer poti, a kljub vsemu je bil zelo skrivnosten, zato smo se spraševali, le kam nas bodo vodile stezice. Jutranja kava v Ivančni Gorici nas je prebudila, radovednost pohoda pa še toliko bolj. Z avtobusom smo krenili naprej in izstopili v naselju Mekinje nad Stično. Od tu smo šli po označeni poti, imenovani Viridina pot, ki nas je vodila na naš cilj, do izletniškega turizma Okorn na Pristavi. Ja, tudi mi smo se spraševali, kdo sploh je Virida. Zakaj ravno Viridina pot? In zgodba o Viridi pravi, da je na planoti nad vasjo Pristava v srednjem veku bil zgrajen lovski gradič, v katerem je zadnje obdobje svojega življenja, po smrti svojega moža Leopolda III. in umiku z Dunaja, preživljala vojvodinja Virida Visconti, mati Ernesta Železnega, zadnjega ustoličenega kneza na Gosposvetskem polju. Zato so njej v spomin poimenovali to urejeno pot, ki je tudi krožna. Na izletniškem turizmu, kmetiji, nas je pričakala dobrodošlica, nato pa nam je gospodinja postregla z izvrstnim kosilom. Za sladko pecivo je poskrbela Martina, ki je za minulo Martinovo praznovala okroglo obletnico, v pomoč pa ji je priskočila naša vsestranska in odlična pekarska mojstrica Marta. Martini in tudi nekaterim drugim pohodnikom, ki so pred kratkim praznovali rojstni dan smo voščili in jim zaželeli še mnogo lepih obiskov v planine. Kot se spodobi za decembrsko vzdušje, tudi tokrat ni manjkalo plesnih gibov, za kar sta z igranjem na harmoniko poskrbela dva nadobudna mlada fanta, Evgen in Anže. Gostiteljica je tekom dneva za nas pripravila manjši »predbožični sejem«, na katerem smo lahko nakupili le kaj drugega kot domače izdelke s kmetije – klobase, salame, slanino… Ker je prijetnega druženja pogosto prekmalu konec, smo se morali od vedno nasmejane gospodinje Marte in njene ekipe posloviti. Iz srca smo se ji zahvalili za odlično gostoljubje. Zahvala pripada tudi Srečku za organizacijo, vozniku Miru in vsem vam pohodnikom, ki ste se izleta v neznano udeležili. Ob vstopu v leto 2024 pa vam Veseli triglavci želimo še veliko novih pohodniških izzivov, predvsem pa zdravja in dobre volje.
Besedilo in fotografije: Branka Gutnik
