Na sončno soboto, 11. marca, smo se Veseli triglavci odpravili k našim zamejcem po Napoleonovi poti. Naš zvesti prevoznik Jurbus z g. Mirom nas je varno pripeljal do Opčin, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Lepo vreme smo naročili, dobro voljo pa prinesli s seboj. Pot nas je kmalu pripeljala do obeliska na Openskem vrhu, ki je hkrati tudi najvišji vrh Opčin. Obelisk je bil postavljen v znak hvaležnosti avstrijskemu cesarju Francu 1., ki je dal zgraditi cesto od Opčin do Trsta.
Nadalje smo pot nadaljevali po t.i. Napoleonovi poti. Legenda pravi, da so slednjo odprle Napoleonove čete, ko so 23. marca 1797 dosegle Trst. Uraden naziv poti je Vicintinska cesta, ki nosi ime po inženirju Vicintiniju. Ta je določil traso poti, ki naj bi povezovala vas Prošek na severnem robu Krasa s kraško planoto in Trstom. Sam projekt se je izkazal kot predrag, zato je asfaltiranih samo prvih nekaj metrov poti. Na makadamski poti smo srečevali obilico pohodnikov, rekreativnih tekačev in ostalih sprehajalcev. Pot nas je ves čas razvajala s prekrasnimi pogledi na morje. Vsake toliko se je iznad ruševja in kraškega gozda prikazal grad Miramar, ki leži čisto ob morju. Najbližje smo se mu približali na železniški postaji Miramar, kjer smo se tudi skupinsko fotografirali. Po mnogih stopnicah smo nadalje prispeli do ožine med dvema stenama, kjer smo občudovali vrle plezalce v steni. Po uhojeni gozdni stezi se je pot vila do razgledišča, kjer smo občudovali čudovito kuliso od tržaškega zaliva do Gradeža in slikovitega skalovja hriba Vejna. Naprej smo se podali po gozdni stezici do monumentalne cerkve na vzpetini Griža, ki se nahaja 322 m nad morjem in je posvečena materi Mariji. V samem svetišču sta izredno sodobni betonski konstrukciji, ki predstavljata nižjo in višjo cerkev. Vanjo prihajajo romarji iz celega sveta. Sama cerkev je res impozantna.
Pot smo nadaljevali do t.i. Društvene gostilne v Prošeku, kjer smo se na toplem pomladanskem soncu okrepčali in si delili vtise s poti.
Samo krožno pot toplo priporočamo, saj so razgledi ob jasnem vremenu res občudovanja vredni. Z veseljem pa smo tudi ugotovili, da slovenski jezik tu še ni zamrl in se še marsikje sliši naša lepa slovenska beseda.
Za Vesele Triglavce,
Mateja Tomažič
