Iz meglenega jutra na Vrhniki, se je rodil prekrasen dan. Prevoz do Razdrtega, kjer smo končale prejšnjo etapo, je minil v veselem klepetu. Današnje romanje je bilo popestreno z Irminim rojstnim dnem. Še preden je razrezala ocvirkovko, je dobila lento s posvetilom, ki jo je nosila ves dan. Lepo pa ji je pristajala tudi kronica.
Irma, čestitamo ti od srca za vse prehojene poti in ti želimo, da jih bo še in še!
V dobrem razpoloženju in že obsijane s soncem, smo začele današnje romanje. Med pašniki nas školjka in puščica vodita po široki makadamski cesti, ki poteka vzporedno z novo avtocesto. Zaradi burje, ki tu rada zapiha z Nanosa, pravijo domačini temu predelu tudi vetrno polje. Danes burje ni, ves čas pa lahko opazujemo pobočje Nanosa. Po dobrih dveh urah hoje smo se v Podnanosu srečale z našo spremljevalno ekipo. Mislim, da sta Uroš in Jože tudi vesela srečanja. Oskrbele smo se z novo zalogo pijače in odložile nekaj oblačil, nekaj malega pojedle in spile kavico.
Prijetna makadamska pot nas je pripeljala v Podrago. V župnijskem zidu je vgrajena kapelica svetega Jakoba z zelo lepo mozaično podobo zavetnika popotnikov in romarjev. Tu so naše knjižice dobile prvi žig današnjega romanja.
Zanimiva vasica je na koncu prešla v brajde z vinsko trto. Malo smo postale, potem pa se s korajžo spoprijele z vzpenjajočo gozdno potjo, ki nas je v dveh urah pripeljala na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in slovenskim Krasom. Kmalu smo zagledale zvonik cerkve svetega Jakoba v Štjaku, malo kasneje pa še Uroša in Jožeta, ki sta grela ričet. Omamno je dišal, pa tudi zelo okusen je bil. Mateja, še boš lahko kuhala. Upam da ji je ta pohvala dala korajžo za naprej.
Težko je bilo znova začeti, prehoditi moramo še dobrih enajst km. Najprej nas čaka spust v dolino Raše, nato vzpon do Avbra, nazadnje pa še skoraj po ravnem do Tomaja.
Spust, lepo se sliši, noge pa ga niso sprejele z navdušenjem. V copatih kar ni več prostora za vse prste, nekako pa še gre. Bo pa na vzponu lažje, si prigovarjamo. Ko smo začele v strmino, so se oglasile pa druge težavice, pa ne hude. Kmalu smo se razveselile ob pogledu na cerkev v Avbru, pa še naš kombi je bil tam. Zelo so teknili carjeviči, ki jih je nabrala Mari. Hvala lepa.
Za zaključek današnjega romanja, nas je za eno uro sprejela kraška gmajna, ki sega vse do Kosovelovega Tomaja. Vem, da bi nam rad prisluhnil, če bi mu pripovedovale o poljih, vinogradih, pašnikih, brinju in o vsem kamenju, ki smo ga videle.
Hvala za prijeten dan vsem organizatorjem!
Triglavke
