Ni lahko najti dan, ko vse Triglavke lahko prepustijo svoje obveznosti drugim in odidejo. To dobro ve Suzana, saj se je dobro namučila, da ga je našla. Njen trud je bil poplačan, izbrani dan je bil popoln v vsem.
Po prevozu v Planino pri Rakeku in dobrem burekovem zajtrku, smo se spopadle s strmim začetkom, o katerem nas je že prej opozoril Roman. Jutranje čebljanje je kar kmalu potihnilo. Rešila nas je porušena cerkvica sv. Duha. Občudovale smo zidane oboke in drevesa, ki so zrasla na zidovih porušene strehe. Po stari romarski pešpoti smo kmalu prišle do Marijine cerkve, na Planinski gori.
Po krajšem postanku smo nadaljevale po označeni stezi skozi gozd do vasi Strmica. Prijazna domačinka nas je povabila na kavo in grozdje. Klepet z njo in srebanje kavice, kako prijetno. Škoda je bilo oditi in nadaljevati do Studena, kjer je cerkev posvečena našemu romarskemu zavetniku sv. Jakobu.
Postanki in srečanja z našima spremljevalcema, nas dobro pripravijo za nadaljevanje poti. Tako smo korajžno stopile na zanimivo pot, ki je od nekdaj povezovala Planino preko Predjame s Postojno. Po njej so tovorili les iz slovenskih gozdov vse do Benetk. Med našim romanjem skozi vasici Belsko in Bukovje, je vsaka v svoji glavi prisluhnila zgodbam iz tistih časov. Zatopljene v zgodovino, smo hitreje prišle do Predjamskega gradu. Pod naravnim skalnim obokom je imel svoj dom roparski vitez Erazem, ki je živel v času turških vpadov. Kasneje so pred jamo zgradili grad in v bližini tudi cerkvico Žalostne Matere božje.
Od Predjame smo sledile prepletu markacij SPP in rumenim puščicam Jakobove poti vse do vasi Strane. Cerkev Svetega Križa, pred katero raste ena najdebelejših tis v Sloveniji, je vredna občudovanja. Prijetno je bilo posedeti, ker smo vedele, da naš današnji cilj Razdrto ni več daleč. Približale smo se mu po položni poti ob vznožju Nanosa, skozi vas Veliko Ubeljsko. Presenetil nas je pogled na ogromno vetrnico, močno je zadišalo, kmalu pa smo zagledale odrešilni kotiček, naš spremljevalni kombi in seveda Uroša in Jožeta. Takoj sta bila v prvem planu, Roman in Jože številka dve, ki sta se trudila vseh 28 km z nami, pa sta to čisto prav razumela.
Ob prijetnem druženju smo podoživljale zanimive trenutke dneva in se zavedale, da je moral za vse nekdo poskrbeti. Suzana, hvala! Navdušila in pridobila si ta prave pomagače. Mateji in njeni ta mladi pa gre zahvala za sladki del dneva.
Ekipa je krasna, veselimo se nadaljevanja.
Triglavka Mateja
