Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Lintverni

Lintverni v Prekmurju

Po daljšem premoru, kateremu je v največji meri botrovala epidemija, smo se Lintverni odpravili v Prekmurje. Po 2 urni vožnji smo prispeli v vasico Globoka,

Več >>
Zimzeleni

ZIMZELENI NA ŽAREČEM KRASU

Prišel sem na kras in ozdravel… (Srečko Kosovel) Še vedno pod vtisom prejšnjega pohoda po Mitski poti v okolici Rodika, smo se tokrat podali na

Več >>
Novice

Društvena pisarna zaprta

Zaradi širjenja bolezni Covid-19 bo do nadaljnega društvena pisarna zaprta. Za vse informacije smo vam na voljo preko e-pošte: pdvrhnika@gmail.com Hvalal za razumevanje in ostanite

Več >>
Barjani

Barjani na Visokem Mavrincu

Star slovenski pregovor pravi, da se po jutru dan pozna. Pohodniki smo bili polni pričakovanj, ko se nam je na polovici poti proti Kranjski Gori

Več >>

Sončki ponovno na Kraškem robu

Pogled na strme stene Kraškega roba s stare ceste mimo Črnega Kala, sem davno nazaj vpletala v čarobnost jutranje vožnje proti jugu in tihega čakanja, da nekje izza roba vzide sonce ter zablesti nad morjem v daljavi.

Spomini, Sončki pa smo stali nad steno na ploščadi obnovljene utrdbe Črnokalskega gradu in osupli nad globino iskali plezališče, zrli na viadukt avtoceste, ki se pne nad dolino, ugibali traso drugega tira in šteli vasice po istrski pokrajini. Niti oblačno nebo, niti hladno koprenasto jutro nista uspela zabrisati ostrine črt  obeh zalivov ter temne obrise Tinjana med njima.  

Pot nas je vodila pod drevesne krošnje, med nizko grmičje in divja rastišča špargljev, v travno pokrajino z vonjem po rožah, zeliščih, začimbah in morju. Občudujem ta kamniti kraški svet  brez potokov z malo zemlje med belimi kamni, da najde tako moč za bujno cvetenje rastlin in trav, ki so se upogibale v vetru. Drobni cvetovi krvavordečih klinčkov  med srebrno cvetočimi travami so kakor rdeče kaplje v šopkih krasile kamenje, naša pot pa se je dvigala in čez okop grušča smo prišli na Gradišče s cerkvijo Marije Snežne z  značilnim kraškim zvonikom ter našli senco pod cvetočimi lipami, nato pa po kolovoznih poteh med naravnimi vrtovi cvetočega ruja v segretem dnevu hiteli proti vasi Praproče z zanimivim zvonikom ob pokopališču,  naša kolona pa je izginila v borove sence nazaj proti obrobju strmih sten z oddajnikom. Čez gozdiče in pašne površine smo se postopno spuščali, razglabljali, kako globoko pod nami topotajo vlaki in čez čas prečili železniško progo. Sonce je žgalo, mi pa smo prišli v vas Podpeč pod mogočno steno s stolpom in se okrepčali s hladno pijačo ali kavico. 

Med čebljanjem smo še pogledovali na istrsko pokrajino pred nami in na odrezane stene nad nami. Tokrat smo Kraški rob doživeli drugače kot decembra pred desetimi leti, odeti v bunde in kape, enako je bilo le veselje in zadovoljstvo nad prehojeno potjo.  Ja, pa gubic na obrazih je morda bilo na stari fotografiji nekaj manj.

Besedilo:  Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek

Zemljevid:  Sonja Repnik

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn