Sončki

Ura se je bližala sedmi in z vseh strani smo hiteli na zborno mesto pri šoli Ivana Cankarja. Le nekaj iz skupine jih je manjkalo. Z avtobusom smo se odpeljali proti Postojni, Pivki in Ilirski Bistrici ter malo naprej  pri vasici Vrbica pričeli naš vzpon na 997 metrov visoki Kozlek. Pot nas je vodila mimo

Muhasto vreme se je poigravalo v prvih dneh marca tudi s Sončki, zato smo se v četrtek odpeljali v Krško in skozi Brestanico ter Senovo do vasi Jablance, kjer smo na cesti proti Bohorju izstopili “na ovinku”. S hojo smo začeli nad strmo grapo Dobrovskega potoka, kjer je čez dolomitne pregrade lahkotno šumela  voda  bohorskega

Sončki smo se kot zadnja izmed skupin Planinskega društva Vrhnika oz. Društva upokojencev Vrhnika z vodnikom Milanom sprehodili po območju med Sežano in Lipico, kjer je zaradi bogatosti s tipičnimi kraškimi pojavi pred nekaj leti pod okriljem občine Sežana nastal Živi muzej Krasa. Ker listje še ni ozelenelo in ni zakrivalo naših pogledov, smo lahko

Sončki smo zaradi novozapadlega snega prestavili pohod na Valvazorjev dom in se odpravili na Primorsko, kjer smo obiskali Supotski slap v Šavrinskem gričevju. Veselih src in polni pričakovanj smo se zjutraj odpeljali proti zahodu. Avtomobilska nesreča na avtocesti nas je usmerila na staro cesto. Obvoz je bil poplačan, ko nas je pričakal čudovit prizor jutranjega

Zjutraj se nam je obetal pravi zimski pohod, z nizkimi temperaturami, severnim vetrom in možnostjo sneženja. Avtobus nas je zapeljal do vasi Paradišče, severozahodno od Grosuplja. Pot smo začeli po zasneženem, zložnem gozdnatem slemenu in se povzpeli na Magdalensko goro (504 m). Med 8. in 1. stoletjem pr.n.št.  je bila tam železnodobna naselbina in obsežno

Sončki smo se že 3. januarja odpravili na prvi pohod. Iz Vrhnike smo se odpeljali v smeri Horjula in nekaj sto metrov od table, ki označuje konec naselja Brezje, smo izstopili iz avtobusa. Tokrat je bil naš cilj Ključ. Dokaj strma gozdna pot se je ob klepetu hitro izgubljala za nami. Prvi postanek smo imeli

V torek, 20. decembra 2016 smo se Sončki podali na naš zadnji skupi pohod v tem letu. Vreme je bilo mrzlo in megleno, soncu  ni uspelo razkrojiti meglenega pokrova nad  nižjimi predeli Slovenije. Z avtobusom  smo se zapeljali do izhodišča v Crngrobu pri Škofji Loki. Še preden smo se podali na pot,  so nam slavljenke

Med  jutranjo vožnjo  proti  Gorenjski  je skozi kovinsko sivino neba na vzhodu  prodiralo  veliko rdeče sonce ter s škrlatom  posipalo Grintovce in Storžič. Kmalu  je avtobus krenil v smeri Babjega zoba nad ledeniško  dolino Save Bohinjke.  Osojna pobočja  z drevjem je  srebrilo ivje, a nebo nad nami se je jasnilo.  Vozili smo mimo Koprivnika in

Glej, kamor stopim, vidim te, domovina, ti rajski vrt, meni draga, edina.  Še dobro se nismo namestili v avtobusu, malo poklepetali in izmenjali novice za čas, ko se nismo videli, že smo v Zaklancu zavili desno in se preko prelaza spustili na polhograjsko stran. Tu nas je pričakalo pravo jutranje razkošje. Vsa dolina, vse gore

Na prelazu Černivec (902 m) smo šli čez asfaltno cesto na gozdno pot in po stezi navzgor levo med  praprot in leskove grme, nizke smreke ter breze v zaraščajoča pobočja z ostanki izruvanih drevesnih štorov, ki  šepetajo zgodbo o orkanskem vetru, ki je tod pustošil  v juliju 2008. Hladen veter z zahoda se je tudi