Sončki

S  pohodom smo začeli  na cesti nad belokranjskimi hišami v vasi Radenci ob Kolpi in čez pokošene travnike vstopili na najjužnejšo pešpot na območju Krajinskega parka Kolpa.  Prišli smo do brega reke Kolpe  in nadaljevali  pod Radensko steno v smer rečnega toka proti jugu. Narasla reka,  ujeta v svoja bregova  je delovala mirno in toplo, 

Pripeljali smo se v vas Stari Log pri Kočevju in se čez pašnike z govedom in osličkom, ki nas je od daleč pozdravljal, napotili v gozd na predele, koder se zaraščajo tudi ceste. Vstopali smo v svet izginulih vasi in starih sadovnjakov, ki še vedno rodijo za ljudi in divjad. Kupi kamenja med drevesi in

Prvi “Sončkov” torek v maju smo se odpravili proti Idriji. Dež je v zadnjih dneh dodobra opral naravo. Kljub ne preveč obetajoči vremenski napovedi smo se zbrali v lepem številu, pripravljeni za odkrivanje bolj oddaljenih in malo znanih kotičkov naše dežele. Po skoraj dve urni vožnji smo prispeli na izhodišče naše poti, v Slap ob

Dokaj zgodaj smo se odpeljali v smeri Žužemberka, v Dvoru prečili Krko in izstopili v vasi Podgozd, kjer so nas smerne table za Sveti Peter napotile na kolovozne poti do roba gozda ter po stezi dalje pod njegovo okrilje. Bilo je soparno, dišalo je  po vlagi in smrekah, včasih je skozi drevesne  krošnje posijalo tudi

V prijetnem pomladanskem jutru se nas je kar 37 Sončkov odpeljalo proti našemu cilju – Jeterbenku. To je 774 metrov  visok gozdnat vrh v vzhodnem delu Polhograjskega hribovja. Nenavadno ime Jeterbenk naj bi bilo nastalo iz imena vitezov Hertenbergov, ki so imeli tam grad. Danes o gradu ni več sledu. Pot smo pričeli v dolini

Po deževni noči smo se Sončki na pustni torek z avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Pohvale vredno, imeli smo tudi nekaj maškar v skupini. Izstopili smo na avtobusni postaji pri Moderni galeriji v Ljubljani in pod podhodom Bleiweisove ceste prišli v Jakopičevo sprehajališče, ki je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki je bil

V sončnem jutru smo se z Vrhnike odpeljali proti Višnji Gori, kjer smo izstopili iz avtobusa. Povzpeli smo se mimo hiše iz 15. stoletja, v kateri je bila kasneje smodnišnica na Mestni trg, kjer stoji cerkev sv. Ane. Pred njo je na verigi priklenjen polž, simbol Višnje Gore. Šli smo mimo mestne hiše do ploščadi

Tokratni cilji našega pohoda so bili, kot jih je poimenovala naša vodnica Sonja Zalar Bizjak, barjanski razgledniki. Res so vredni tega imena. Z Vrhnike smo se odpeljali nekaj po osmi uri. Na poti preko Ljubljanskega Barja do vasi Jezero, smo ves čas opazovali Ljubljanico, ki se je razlila po barjanskih njivah in travnikih in le

Škrlatna zarja se je izza Krima razpotegnila čez vzhodno nebo, ko smo se odpeljali proti Logatcu in začeli pešačiti pri zadnjih hišah v Kalcah desno navzgor. Po začetni strmini  smo prišli do trase stare železnice in na obronke gozda nad cesto za Hotedršico ter  kmalu občutili prve sončne žarke, ki so na osojnih predelih izgubili

Četrtega januarja, izjemoma v petek, nas je pričakalo jasno in mrzlo jutro. Kot nalašč, vsaj ne bo blata na Barju. Pot nas je najprej peljala skozi Janezovo vas, kjer domujeta Gutnika, ki sta nas pričakala s prigrizkom in nas ogrela s čajem in kavo. Prvi cilj so bili vrhniški bajerji, kjer so nekoč kopali glino.