Deževna vremenska napoved je vodnico Sonjo Zalar Bizjak prisililo k spremembi cilja pohoda za Barjane. Namesto na Zelenico smo se odpeljali proti Primorski, na Vrhe, ki so mejnik med Krasom in zgornjo Vipavsko dolino. Svoje ime so po vsej verjetnosti dobile zaradi mnogoterih vrhov, ki se dvigujejo malo nad 600 m visoko. Na področju je veliko potokov, večinoma hudourniških, ki se napolnijo ob večjih padavinah in se izlivajo v Rašo. Reka izvira na vzhodu, kjer se Vrhe geografsko začenjajo, v smeri proti Senožečam.
Vipavska dolina vedno očara z razgibanimi griči, pohodniške poti pa so speljane med vinogradi, od vasi do vasi. Naš pohod smo pričeli v zaselku Griže. Ime izhaja iz ljudskega izraza za kup kamenja: »griža«. Vas sama stoji na ravnici tik nad strmim skalnatim pobočjem nad reko Rašo. V vasi je starodavna cerkev sv. Martina, značilen kamniti kraški vodnjak, ki mu domačini pravijo »šap« in je iz leta 1720. V neposredni bližini najdemo tudi romanski križ. V vasi stoji izredno lepo obnovljena stara kraška hiša, v kateri je v času 2. svetovne vojne kratek čas delovala osnovna šola.
Iz Griž smo se napotili po kolovozni poti, ki se ves čas rahlo vzpenja okoli Tera, ki je s 673 metri nad morsko gladino najvišji hrib na Vrheh. Na Ter ne vodi prava planinska pot, sam hrib pa zaradi poraščenosti tudi ne nudi razgledov, zato smo se vzponu na vrh izognili in ga le obhodili. Krožna pot nas je vodila skozi vasi Veliko Polje, Jakovce do Tabora, kjer smo si ogledali ostanke obzidja srednjeveškega gradu.
Kljub spremenljivi vremenski napovedi, smo Barjani preživeli čudovit jesenski dan in spoznali nam nepoznane kraje.
Zapisala: Vanda Fotografije: Andrej, Stane Film: Stane
