Mujo in Haso se z dvokolesom peljeta na Soriško planino. Ko se vsa premočena in upehana ustavita pred Litostrojsko kočo, pravi Mujo: »Uh, kako uzbrdo«, Haso pa mu odgovori: »A, da ja nisam kočio, išlo bi nazad.« Podobnih misli so bili v četrtek, 28. 5. 2015, tudi Barjani, katerim se je na avtobusu priključila skupina Zimzelenih. Na vhodu v prelepo vasici Sorico nas je pozdravil kip slikarja Ivana Groharja. Prvi počitek po napornem vzponu z avtobusom je bil na soncu pred Litostrojsko kočo.
Kljub misli, da je okolje pri koči zelo prijetno, smo se odpravili na pot proti Možicu. Vsak korak nas je popeljal višje in nam odpiral vedno nove poglede. Na Možicu na višini 1603 m pa: »Oooo«. Vzklik navdušenja nad čudovito panoramo, ki se nam je odprla na vse strani. Čisto ozračje nam je zbistrilo pogled najprej na zasneženi Triglav, nato pa še vse naokrog. Spodaj se je lesketalo Bohinjsko jezero, nekateri pa so v navdušenju videli celo Blejsko jezero, čeprav se je videl le grad nad njim. Na tem območju so na vsakem koraku vidni še dobro ohranjeni ostanki , kjer je potekala Rapalska meja in vsepovsod so utrdbe italijanske Valle Alpine. Tudi mi smo se spustili v podzemni bunker in ugotovili, da so prostori še vedno v dobrem stanju.
Pot proti 1609 m visokemu Slatniku je bila bolj položna in bilo je več priložnosti za opazovanje okolice in planinskega cvetja, ki je že bogato krasilo pobočja. Med drugim smo občudovali avrikelj, pogačico, alpskega kosmatinca ter šopke Clusijevega in spomladanskega svišča. Ob poti je lepa, iz klesanih kamnov zidana kasarna, ki pa danes žal služi le za ovčji hlev. Občutki na Slatniku so bili podobni tistim na Možicu. Vendar je razgled na vsakem vrhu malo drugačen. Tako smo od tu videli Porezen, ki iz Možica ni bil viden. Nato smo pohod nadaljevali proti Lajnarju. Ko smo se ozrli nazaj, smo ugotovili, da smo se spustili po precej strmem pobočju. Sledil je vzpon na Lajnarja. To je bil že naš tretji osvojeni vrh. Soriška planina kot tudi njena širša okolica in bele gore v daljavi nudijo tako sproščeno in pomirjajoče občutje, da čas zgubi svoj pomen.
Ker je bil čas kosila, smo se spustili proti Litostrojski koči. Prijazni oskrbnik nas je postregel s pasuljem, joto, ješprenjem in še čem, tako da smo lepo zaključili pohod po Soriški planini. Za sladico sta poskrbeli slavljenki, ki sta nas presenetili z domačim pecivom. Za dobro razpoloženje je poskrbel Milan Jerman, ki nas je vodil, naročil lepo vreme in povedal marsikaj zanimivega.
Besedilo: Nada in Miro Metljak
Fotografije: Andreja Mole, Stane Kržmanc, Joža Miklavčič, Marjan Nicoletti in Andrej Verbič
