V julijskem petku zjutraj se je planinska skupina Triglavk z osebnimi avtomobili odpravila na tridnevno (od 18. do 20. 7. 2025) druženje v Bovec. Izbrali smo pot čez Gorenjsko – Kranjska Gora, Rateče, Trbiž, Predel. Naša nastanitev je bila v apartmajih Buda v Čezsoči. Takoj po prihodu smo se odpravili na krožno pot iz vasi Dvor, mimo Kapele Dobrega pastirja, ki je zgrajena na pašniku ob vznožju pobočij Rombona in Kanina. Nadaljevali smo po gozdni poti do vasi Plužna, ki se omenja že leta 1285 in iz nje vodi makadamska pot k izviru potoka Gljun. Močan kraški izvir Virja pada v slapu v jezero. Slap je eden najlepših v Sloveniji, saj nas smaragdna barva popolnoma prevzame. Zato smo si vzeli čas za postanek in njegovo občudovanje. Slap je širok 20 m in visok 12 m. Kopanje v njem je prepovedano. Slap obiskujejo številni tujci. Blizu izvirov je obdobni bruhalnik vode, ki bruha vodo iz kraške jame Srnice, ki so si jo nekateri od nas ogledali. Zanimiva je bila pot okoli akumulacijskega jezera Plužna, ki je vodni zbiralnik in ga napaja potok Gljun. Ob jezeru je prelep pogled na gore. Voda iz jezera teče po betonskem kanalu v HE Plužna, ki obratuje od leta 1931. Na poti proti Dvoru smo prečkali igrišče za golf in si vzeli čas za kratek postanek, pred vrnitvijo v naše začasno domovanje.
Cilj našega sobotnega dneva je bil Breški Jalovec/ ital. Punta di Montemaggiore, 1613 m visoka gora, na italijanski strani najdaljšega grebena v Julijskih Alpah. Takoj po zajtrku in pripravi malice smo se z avtomobili odpeljali na izhodišče v kraj Passo Tanamea, v Italiji. Pot je bila na začetku zelo strma in se je kasneje nekoliko poravnala, ves čas skozi gozd, ob poti s kamenji obraslimi z mahom in na nekaterih mestih z velikimi skalami. Ko smo prehodili vsaj polovico poti in se dvignili iz gozda, smo v daljavi lahko opazovali gore, ob poti pa so nas razveselile planike, ki jih tukaj nismo pričakovali pa tudi druge gorske rože. Zelo smo bili veseli vrha Breški Jalovec, kjer smo imeli daljši postanek z malico. Z vrha smo imeli lep razgled na Kobariški stol 1673 m, ter Gabrovec 1630 m in Muzec 1612 m, na drugi strani v nižinah pa pokrajine v Italiji- Furlanija, Benečija, Tržaški zaliv… Pot smo Nadaljevali po grebenu Lanževice 1625 m visoko, do sedla Križ. Nad nami so v svobodi uživali zmajarji s katerimi smo si prijazno izmenjali pozdrave. Med hojo v dolino smo se ustavili pri prenovljeni kasarni iz 1. svetovne vojne- zavetišču Viškoroša, z urejeno okolico, ki pa ni obratovala. Po gozdni poti smo se vrnili na izhodišče. V apartmajih nas je pričakalo čudovito presenečenje z obiskom Triglavk Mateje G., Mateje S., Lojzke in vodnika Bogdana. Pripravili so nam odlično večerjo s postrvmi iz naših krajev z žara in raznimi solatami ter sladkimi dobrotami. Najlepša hvala vsem. Zvečer smo se od njih poslovili z glasbo in petjem. Bile smo že utrujene, a ko smo zaslišale glasbo iz bližnje veselice v čast kmečkemu prazniku, smo se hitro odpravile, da česa ne zamudimo. Dan smo zaključile s plesom in dobro voljo.
V nedeljo zjutraj je bila pred nami krožna pešpot ob Soči. Prelepi pogledi na reko z meglicami, v ozadju pa Rombon. Soča hiteča in kristalno čista, da jo je užitek opazovati. V spominu tega dne nam bodo gotovo ostali vas Kal-Koritnica s spomenikom 27.aprila 1943 padlim partizanom na Golobarju, muzej na prostem Čelo, ki leži pod Svinjakom, do katerega se pride po Poti miru. Tukaj je bila med 1.svetovno vojno zgrajena avstroogrska topniška utrdba, katere ostanke smo si ogledali. Na travniku na Čelu smo si privoščili malico in uživali v pogledu na Bovec v daljavi pod nami. Naša malica je zamikala mamo kozo in kar sama si je postregla s prigrizkom iz vrečke. Mladi kozliček jo je le spremljal s pogledi in čakal, da ga nahrani. Ogledali smo si še muzej 1.svetovne vojne na prostem Ravelnik, ki je vreden ogleda in ob katerem se zamisliš kako hude čase so v tej vojni preživljali tukajšnji prebivalci. Na ogled so številni strelski jarki, kaverne, bunkerji, obnovljene barake, na vrhu krater od granate, ki je zadela položaj v času vojne. To oporišče na majhni vzpetini je branilo strateško cesto čez prelaz Predel, ki je bila izjemnega pomena za oskrbo vojakov. Po vrnitvi v Bovec smo naše tridnevno druženje zaključili z okusnim kosilom v lokalni gostilni. Tako kot vse dni nas je tudi na poti domov spremljalo sonce.
V imenu vseh udeleženk tri dnevnega druženja v Bovcu z okolico se iskreno zahvaljujem vodji skupine Triglavk Suzani ter vodniku Jožetu, ki sta skupaj poskrbela za organizacijo, za varno opravljene vse planirane pohode in ob tem obilo skupnih užitkov v lepotah narave.
Zapisala: Triglavka Jana
