Zgodaj zjutraj v nedeljo, 25. avgusta 2024, smo se Lintverni odpravili na pot proti Srbiji. Spotoma smo v Ljubljani in v Kronovem pobrali še tri Lintverne ter nadaljevali čez Hrvaško proti Srbiji. Sredi dneva smo prispeli v Beograd ter si iz vozil z vodenjem Grintovca ogledali Novi Beograd, se preko mostu pri Adi Ciganliji odpeljali čez Savo, naprej skozi park Topčider na Dedinje in Banjico ter mimo stadiona Partizana in Crvene zvezde proti Avali. Na Avali smo si ogledali Spomenik neznanemu junaku, z razgledne ploščadi na novem RTV stolpu pa še bližnjo in daljno okolico Avale in Šumadije. Na poti proti našemu hotelu smo si ogledali še Hram Svetega Save v Beogradu ter Beograd na vodi in še del Novega Beograda. Po namestitvi v hotelu in počitku smo nadaljevali z ogledom centra Beograda pod vodenjem Dobrivoja, prijatelja od Grintovca. Pod njegovim vodenjem smo si ogledali Knez Mihajlovo ulico in Kalemegdan ter si nato privoščili slastno večerjo z lokalnimi specialitetami z žara. Po večerji pa je sledil še ogled Trga republike, Skadarljje, Narodne skupščine in Terazij. Po dolgem in pestrem dnevu smo se odpravili na zasluženi počitek.
Ta je bil za nekatere prav kratek. Denimo za Cvičkarja, ki je ponoči razmišljal, kako bi lahko zaradi slabše vremenske napovedi za sredo obrnil program izleta. Nekaj storniranj, nekaj novih rezervacij, pa mu je uspelo. Kot vedno. Nato pa v kombija in proti Nišu. Ni šlo povsem gladko, zaradi jutranjega gostega prometa in »neumnega Garmina«, ki nas je zapeljal v slepo ulico. A odlična šoferja sta rešila tudi to. Na poti smo naredili še en nepredviden postanek (kriva je bila gurmanska pleskavica), kmalu za Nišem pa smo krenili levo proti hribom. Avto je bil žejen, mi pa tudi, pa smo se ustavili v Svrljigu, mestecu, pobratenem s Šentjernejem. Škoda, ker Marjan tisti dan ni nosil lepe majice z njihovim petelinom, sicer bi morda lahko šel na sprejem k županu. Malo naprej smo skrenili s ceste proti Kalni in se zapeljali do slapu Bigar. Lep razgled in ravno dovolj hladne vode za znižanje temperature vsebin v steklenicah in pločevinkah, medtem ko smo plezali ob slapu. Do našega hotela nato ni bilo več daleč. Ja, hotela. Takega s štirimi zvezdicami, bazeni, savno, … So nas »prebukirali« v planinskem domu in nas za isto ceno poslali v hotel Stara planina. Hvala jim. Preden smo prišli do sob, pa je bilo treba rešiti še eno težavo. Marjan je namreč pogrešal nahrbtnik in le malo je manjkalo, da bi ga šli iskat k slapovom. A je le nekdo (ki je verjetno bral Butalce in vedel, kako so se šteli) ugotovil, da je skupno število nahrbtnikov enako številu oseb pred kombijem. In tako smo nahrbtnik našli – na Trbovčevem hrbtu. Smeh in obljubljena runda, pa je bilo rešeno. In smo že bili na prvem spoznavanju s hribi okrog nas. 1758 m visok Babin zub je bil za nekatere manjši treking, za druge pa kar pravi test pred turo, ki nas je čakala naslednji dan.
In to je bil vzpon na 2169 m visok Midžor, najvišjo goro Srbije. 8 kilometrov vzpona in 600 m višinske razlike po poti brez zaščite dreves (pa vseeno res ni bilo prevroče) so eni premagali v dveh urah, drugi so porabili pol urce več, vsi pa smo na koncu poti na bolgarsko – srbski meji uživali v krasnih razgledih. Po poti navzdol smo nekateri smučarji razmišljali, kje vse bi poleg obstoječih petih žičnic še lahko postavili nove naprave, saj so tereni krasni. Po prihodu v hotel smo nekateri še šli razmigat mišice v savno ali bazen.
Še drugi zajtrk v izvrstnem hotelu (tudi zjutraj je obratovala pivovska »česma«) in … proti Đerdapu. Knjaževac, Zaječar, vmes še počitek ob Rgotskem jezeru, nato pa do Kladova. Prvi stik z Donavo, oddaljen pogled na HE Đerdap 1, malica, pogovor z resnično prijaznima mladima domačinoma, še njuno darilo – steklenica » ljute vode« za na pot in premik do Tekije, kjer nas je že čakal gliser. Ena ura vožnje (vmes tudi malce divje) po najlepšem delu Đerdapske klisure, postanek pri Trojanovi tabli z zgodovinskim opisom stvari, ki so se pred dvema tisočletjema godile v tistih krajih (voznik gliserja je bil tudi naš turistični vodič), opazovanje ladij, pomnikov na romunski strani …, res je bilo odlično. Nato pa še ena čudovita znamenitost tistih krajev: trdnjava Golubac, za nekatere najlepša trdnjava v Evropi. Njenih impozantnih deset stolpov je bilo v srednjem veku prizorišče številnih bitk med Ogrskim kraljestvom in Osmanskim cesarstvom in njeni branilci naj bi uspešno odbili kar 120 osvajalskih napadov. Malo naprej smo pa tudi mi odbili še en napad žeje in se nato naselili še v zadnjem prenočišču, Vili Dunavski raj.
Še pot proti domu zadnji dan. Ko smo sedli v kombije, so pametne naprave pokazale, da bomo ob 15:30 na Vrhniki. Saj nismo imeli tega namena, vseeno pa si nismo mislili, da bo to ravno čas, ko se bomo prebili v »lijepo n(v)ašo«. Več kot 3,5 ure naše poti smo pač bolj malo potovali, ampak smo bolj razmišljali o vzrokih za to, da še ena meja še dooolgo ne bo odprta meja. Potem je šlo pa kot blisk, vse do Dolenjega Mokropolja, kjer smo pri Podgur`cu zaključili naše druženje. Seveda ne brez odličnih domačih dobrot in cvička. Hvala, Roman in Marina.
In naj zaključim tako, kot sem rekel na tem končnem postanku: žal mi je, da nisem šel že prej z vami. Bilo je super. Z vsemi vami: B`čar, Cvele, Cvičkar, Duno, Fotojager, Grintov’c, Marč, Marjan, Padalc, Ponca, Špilč’k in Trbovc.
