Kadarkoli nanese beseda na Primorsko, mi najprej pride na misel pesem “Vstani Primorska…” Tudi tokrat (morda zaradi datuma), ko smo se z nestorico vrhniških pohodnih skupin pri DU Vrhnika Elico in vodnikom Frenkom v ostrem meglenem jutru odpravili z avtobusom proti jugu naše lepe domovine. Zavzet in sproščen pogovor ali udobna pogreznjenost vase manj zgovornih je slika naših neprecenljivih pohodnih dni, ki nas družijo že nekaj manj kot 20 let – dvakrat na mesec. Izstopili smo v Strunjanu in se nad hotelom Salinera odpravili po lepi poti ob obali mimo Fiese in Pirana do Portoroža. Razburkano morje nas je spremljalo ob piranskem delu obale, na oblačnem nebu pa je sramežljivo bdel le bel sončni kolobar! Ob Mestnem zidu smo se povzpeli do piranske cerkve, od koder je bil veličasten pogled na mesto in na Tartinijev trg. Nato smo se spet spustili navzdol do obale, kjer je bilo še videti sledi nedavnih poplav in na prvem ovinku, ko se začne strnjen privez bark, nam je vodnik Frenk pokazal mesto na morju, označeno z rumeno bojo, kjer je morje slovenskega dela najgloblje in to je 38 m. Ko smo koračili po obali Pirana do Portoroža, kjer nas je čakal naš oranžni Špik, se je morje povsem umirilo. Pogled na slikovita, bleščeča in strnjena pročelja hotelov in imenitnih zgradb in trgovin ter na še cvetoče vrtnice, je bolj spominjal na razstavo fotografij, ki ponuja in obeta dopustnikom lepote morske pokrajine. Živost poletnega vzdušja teh krajev je podoživljal lahko vsak zase! Ni čudno, da turistični letaki, ki vabijo na Pot od Strunjana do Portoroža, nagovarjajo izletnike takole: “… pot ni težka, ne rabite nobene posebne opreme! Ne pozabite pa vzeti s sabo fotoaparat!” Pogledi, razgledi in vedute so sanjsko lepi! V tem mehurčku smo bili 4 ure in prehodili skoraj 10 kilometrov.
Zapis: M. Rijavec Slike: Ivanka Sluga
