Mrzel veter nas je zjutraj pričakal na Planini kakor, da nas želi odgnati in ji še za kakšen dan pustiti vsaj prvo etažo stolpa, le delček tistega, kar je dolga leta delalo družbo zavetišču. Vendar se nismo pustili ugnati, kajti čakal nas je še naporen dan, odstraniti še stoječe elemente stolpa, znositi trame bližje poti, “rešiti” stopnice, da bodo na voljo kupcem ali “licitirancem”, nekaj pa spraviti pod streho za kurjavo.
Ponovno nas je megla ali visoka oblačbnost skrila očem iz doline, le droben trenutek smo tudi mi zagledali pod seboj Ljubljansko barje z vsemi naselji, ki so se teh 53 let vsako jutro ozrla proti čuvaju nad njimi. Toda zarohnel je tovornjak, zapelo dvigalo, trami so šli eden za drugim nanj in dokaj hitro so se znašli v dolini.
Še enkrat se je vrnil, tokrat po “vrh” stolpa in …. Planina je bila prazna. Praznina je bila tudi v nas, da bi jo preboleli, smo se še nekaj časa družili v prijetno ogretem zavetišču in si rekli: JUTRI JE NOV DAN.
Ozrite se na sliko na vrhu te strani, ostala bo za večen spomin, Planina z razglednim stolpom, letnik 1955 in poštnim odbojnikom, letnik 1976.
Kljub utrujenosti smo zmogli posneti nekaj fotografij, ki jih ponujamo v Foto galeriji.
