je bil namenjen Koradi, vrhu na zahodni meji Slovenije, severno od Gorice. A je grozil mraz, sneženje in močna burja. Kaj narediti? Najbolje se je prilagoditi. Glede na vremenske razmere je bilo potrebno spremeniti program. Po mnogih posvetih je »vodstvo« izbralo odločitev – pohod iz Logatca na Vrhniko (z dodano vrednostjo).
S šolskim avtobusom smo se (bilo nas je 28) zapeljali do Narodnega doma v Logatcu. S seboj smo imeli baterije, da bi si ogledali zapuščen in pozabljen železniški predor pod Naklim iz časa okoli prve svetovne vojne. Žal ni bilo možnosti, da bi se kobacali med grmovjem po strmini v snegu in po ledu v železniški usek do vhoda in v tunel. Smo pa slišali kaj o zgodovini tega tehniškega podviga, za katerega celo mnogi prebivalci Logatca ne vedo.
Čez grič smo se podali mimo cerkvice sv. Jožefa in si spotoma ogledali Tollazzijevo štirno, starodaven vodnjak, ki so ga pred kratkim obnovili.
Na začetku Cankarjeve ceste smo se ustavili ob neobičajni kapelici – spomeniku padlih v prvi svetovni vojni. Pot smo nadaljevali po Stari cesti po robu Logaškega polja proti gozdu. Nasproti nam je prišel domačin in rekel – ne hodite naprej, tam so medvedje. Pa smo se zasmejali, saj smo mi kot medvedi, v bundah, zaviti v šale in pokriti s kapami in kapucami. Prečkali smo železniško progo in prišli v zavetje gozdov, kjer ni bilo več ostrega vzhodnega vetra. Bilo je lepo zimsko vzdušje: vse »pocukrano« s snegom za dva prsta in s škripanjem pod nogami. Bilo je veliko dobre volje, bili smo klepetavi, vedri in malček razposajeni. Vse do Vrhnike.
In kot mi je Metka rekla: Če je koga zeblo, naj si drugič dobro prebere navodila. Mislila je na »dolge gate« … in pa kar je najvažnejše, BILO JE ZELO LEPO.
Tekst: Vojko Bizjak
Foto: Viktor Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
