Sončki smo se tokrat odpeljali z avtobusom proti Gorenjski do Kranjske gore in po vršiški cesti do prenovljene Ruske kapelice. Na prelazu Vršič (1611 m) smo zapustili avtobus in pri smerni tabli za Slemenovo špico stopili na markirano pot. Po njej smo se povzpeli skozi rušje in čez melišče do sedla Vratca, kjer je razcep poti, leva zavije pod ostenje Šit in na Malo Mojstrovko, desna na Robičje, naravnost pa nad Malo Pišnico proti Slemenovi špici. Izbrali smo pot naravnost ter med skalovjem, grmi rododendrona, rušjem in macesni prišli na planoto Sleme. Zaradi sušnega poletja je bila le ena kotanja napolnjena z vodo. Voda je bila motna, a vseeno smo iskali v njej odseve, svoje in obrise Jalovca, ki se je dvigal pred nami kakor na dlani. Jalovec, naša šesta najvišja gora (za Kugyja gora gorá), je zaradi svoje markantne lege in oblike dobil svoje mesto v grbu PZS. Po travnatem pobočju smo se povzpeli na vrh Slemenova špica (1909 m) in uživali v pogledih na bele grebene gora naokoli. Stene Mojstrovk in Travnika so bile zavite v tišino, na vrhu Male Mojstrovke pa so se tudi premikale postave. Tik pod nami je odeta v zeleno ždela dolina Tamar, nad njo smo v steni Zadnje Ponce opazili izvir Nadiže.
Vračali smo se po isti poti in za trenutek obstali ob pogledu na dolge trepalnice Ajdovske deklice v steni Prisanka. Ustavili smo se na Vršiču, kjer nas je zajel vrvež motoristov in drugih obiskovalcev, ki pa ni motil oči, ki so še begale po Prisojniku, po pobočjih Mojstrovke in Šit ter se ustavile na vrhovih nad Zadnjo Trento.
Z avtobusom smo se odpeljali še v Planico in se v toplem popoldnevu sprehodili do Doma v Tamarju. Ko je sonce sijalo že nizko nad Poncami in je helikopter še vedno dovažal material za gradnjo objekta ob novi skakalnici, smo se vrnili v avtobus.
Nazaj grede smo si ogledali Zelence. Zadnji sončni žarki so se poigravali z visokimi travami in se kodrali na gladini jezerc, izvirih Save Dolinke.
Prehodili smo 14 km dolgo pot in se ob zatonu dneva vrnili domov, obogateni z razgledi na naše lepe Julijce in Karavanke.
Zapisala: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, komentar Sonja Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
