Zbudili smo se v meglenem jutru. Še dobro, da je bil v programu planinski pohod, če ne bi še kar malo podremali in dneva ne bi niti približno tako lepo preživeli. Naš cilj je bila Grmada, 898 metrov visok hrib v Polhograjskem hribovju. Zaradi nezahtevnega dostopa in razgledov, ki jih nudi, je priljubljena pohodniška točka.
Avtobus nas je skozi Polhov Gradec zapeljal v dolino Božne, do odcepa za Mačkov graben, kjer smo izstopili. Na prvem križišču smo zavili desno, nato pa smo bili po nekaj deset korakih že na markirani poti. Po precej strmi stezi, ki nas je vodila po dolomitnem grebenu, smo prispeli do slikovite cerkvice sv. Uršule. Kar prileglo se je malo počitka, še bolj pa slastne domače dobrote, s katerimi sta nam polepšala dan Meri in Srečo. Zadovoljni smo nadaljevali pot proti našemu cilju. Cvetoča spomladanska resa in mnogo druge pomladanske cvetice so nas pozdravljale na vsakem koraku. Sonce nas je le tu in tam malo pogrelo, megla in oblaki pa so nas prikrajšali za razgled. Postanek na samem vrhu Grmade je bil razgledu primeren – kratek. Pri spustu na Gonte smo opazili še ne cvetoč blagajev volčin, imenovan po grofu Blagayu, lastniku Polhograjske graščine v 19. stoletju. V dolino smo se vračali po Mačkovem grabnu. Dobršen del poti je speljan ob potoku, polnem jezov, kar priča, da je ob obilnih padavinah lahko sila nevaren, to potrjujejo tudi zapisi iz let 1924 in 1926.
Po obvezni kavici v Pograjskem domu smo se ustavili še pri Polhograjski graščini, ki stoji pod Kalvarijo na eni in Polhograjsko goro na drugi strani. Na njenem vznožju smo obiskali spomenik, ki ga je grof Blagay dal postaviti v spomin na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II, ki je prišel leta 1838 na Polhograjsko goro občudovat novo odkrito rožo – blagajev volčin.
Prijetno utrujeni in polni vtisov smo se odpeljali proti Vrhniki.
Zapisala: Ivanka in Jože Štumberger
Fotografije: Viktor Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos
Zemljevid: Srečko Kenk
