Sončki smo se zbrali v vremensko ne preveč obetavnem jutru, vendar je bilo prisotno veselje ob ponovnem srečanju po poletnih počitnicah. Odpeljali smo se proti Idriji in spotoma sprejeli na avtobus še preostale naše pohodnike, ki so nas čakali ob poti.
V Idriji smo se v upanju, da se nam na ozki in dokaj vijugasti cesti na Vojskarsko planoto nasproti ne pripelje večje vozilo, povzpeli do izhodišča na Kočevšah. Po prijetno razgibani in ne naporni stezi smo krenili po gozdnatem grebenu med dolinama Nikove in Idrijce proti koči na Hleviški planini. Samotne kmetije v vasici Čekovnik so obkrožale črede ovac ali koz, ki so nepogrešljive v tem okolju. Na razgledišču na vrhu Hleviške planine (908 m) smo uživali ob pogledu na Trnovski gozd in na Golake v daljavi. Po dokaj strmi stezi smo se spustili z vrha navzdol, kjer nam je vodnica Sonja pokazala skalni greben, kjer se spomladi bohoti v cvetju kranjski jeglič. Pri koči na Hleviški planini smo srečali gospoda Vlada Sedeja, ki je soustvarjalec nastajajočega Geo parka in igrišča za otroke v lepem okolju in nam podal zanimivosti o tej pridobitvi.
Pot smo nadaljevali proti vzhodu do zadnjega vrha v grebenu. Domačini mu pravijo Okrogli vrh, v zemljevidih pa je Čekovnik (762 m). Od tu nas je čakal le še spust do reke Idrijce, ki nas je s svojim šumenjem spremljala po stezi skozi gozd. Pot smo končali pri Divjem jezeru, kjer nas je čakal avtobus in slastne slaščice, s katerimi so nam postregli naši slavljenci, ki se jim lepo zahvaljujemo. Tistih nekaj kapljic dežja pa ni pokvarilo lepega izleta. Besedilo: Ani Kenk
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak
Zemljevid: Srečko Kenk
