Dragi Vojko
Sneg in dež padajo v decembrske dneve, v potopljene pokrajine. Vodovje zareže vanje, razgali ranljivost narave in človeštva. Tako je bilo tudi, ko smo izvedeli, da si odšel. Tudi naša ranljivost se je spremenila v bolečino.
Nekoč si o nas napisal:
“Sončki smo skupina mlajših upokojencev, torej ljudi v zrelih letih z jasno izraženimi interesi in toliko pri močeh, da zmoremo še kakšen “večji” podvig. Čeprav smo skupina pohodnikov, nas ne veže samo hoja kot telesna aktivnost. Povezani smo še z drugimi vsebinami, kot so prijateljevanje, uživanje v lepem, vedoželjnost in še kaj.”
In tako je bilo v našem skupnem času, ko si dodajal pohodom izvirnost in pestrost. Z ženo Sonjo sta nas vodila po samotnih robeh, mimo kmetij na Kobalovih in Hleviških planinah, po poteh nad reko Idrijco, ki je v soncu dobila smaragdni lesk. Lesk narave, ki si jo imel tako rad.
Sanjska je bila hoja po odmaknjenih in pozabljenih krajih, ko smo po otožni barvitosti pozno jesenskega gozda v megli, na koncu dočakali tudi vedrost barv v sončni svetlobi, kot si napisal.
Zate so bile barve v sončni svetlobi duhovna moč in inspiracija za fotografije, ki smo jih maja 2016 občudovali na tvoji fotografski razstavi Detajli narave.
Nepozabna je bila hoja po sledeh nekdanje idrijske železnice od Godoviča do Divjega jezera. Ob tvojem pripovedovanju, smo se zlahka vživeli v napore in stiske ljudi, ki so pred sto leti gradili ozkotirno poljsko železnico – feldban – iz Logatca v Idrijo.
In potem je prišel na vrsto skrivnostni svet kraških jam. Razkril si nam jamo Divje babe pod Šebreljsko planoto, ki je bila nekoč domovanje jamskega človeka in v čigar lik si se nagajivo prelevil nekega pustnega torka, v tunelu, ostanku nekdanje Porečanke – Parenzane, ozkotirne železnice, med Izolo in Portorožem.
Prav tako ne bomo pozabili jame Dimnice tistega januarja, ko smo gazili sneg do vhoda vanjo in kasneje do vasi Slivje, kjer si nam pripovedoval zgodovino cerkve Sv. Martina s poslikavami slikarja Toneta Kralja.
In še je bilo skrite lepote v kotičkih gora in v hribovjih, ki smo jih skupaj občudovali in osvojili. Bilo jih je nešteto.
Užival si v pisanju verzov. Prav posebna so bila naša ponovoletna srečanja pri Kranjcu, ko si nam smeh posipal s humorjem v svojih verzih in zgodbah.
Rad si pisal tudi zapise o naših izletih. Zadnji stavek je velikokrat bil : “In Sončki so se imeli na tem izletu lepo.” ali “Šestintrideset udeležencev pohoda je preživelo lep dan.”
Res je bilo tako, imeli smo se lepo, saj si nam iz srčne zakladnice razdajal sebe in svoje znanje, kar Sončki vemo, cenimo in se ti za to iskreno zahvaljujemo.
Radi smo te imeli. Bil si del nas in vemo, da smo bili tudi mi del tebe.
So vezi, ki ostajajo v našem spominu in ostajajo na poteh, na vrhovih, na travnikih, kamor se bomo vračali, ti pa si poletel pred nami v neskončno Svetlobo.
Vojko, počivaj v miru,
Tvoji Sončki
