V soboto, 17. 5. 2014, smo Cekinčki postali gorska družina in romali od Cola do Predmeje, ki se je včasih imenovala Dol. Prehodili smo Pot po Robu, ki je eden lepših delov Slovenske planinske poti in vodi po skalnih grebenih Gore, tako svet med Čavnom in Colom imenujejo domačini, sami sebe pa Gorjani. Gora je s strmimi pobočji ločena od Vipavske doline oziroma Dežele (nekoč težko dostopne ljudem z Gore). Predstavlja rob Trnovske planote, ki se tu prepadno lomi in pada v dolino.
Zbirno mesto in začetek pohoda je bilo naselje Col v občini Ajdovščina, na nadmorski višini 627 m, na obronku Trnovske planote. Z njega bi se lahko spustili v Vipavsko dolino, ker pa smo dan namenili hoji po Robu in nabiranju kondicije, smo se od tu začeli vzpenjati proti čudoviti grebenski panoramski poti, se veselili razgledov ki so se nam obetali in prijetnemu druženju. Pred tem smo prepeljali glavnino avtomobilov v štirinajst kilometrov oddaljeno Predmejo in se vrnili v Col. Glavno cesto smo kmalu zapustili in vstopili na Pot po Robu, je je le ena od poti ki vodijo po Gori. Vremenska napoved je bila za ta del dežele kar obetavna, kjub temu nam je nekoliko kasneje prišla prav protimokrotna oprema iz nahrbtnikov.
Prvi razledni vrh na razpotegnjeni planoti je 961 m visok Kovk. Ugodne smeri vetra omogočajo vzletanje jadralcem in zmajarjem skozi vse leto. Na njem se je udobno in domače počutil predvsem Andrej kot jadralni padalec, vsi pa smo uživali v lepih razgledih od Nanosa, delu Vipavske doline, Čavna in Golakom, pa seveda odtisnili prvi žig v planinski dnevnik. Pot smo nadaljevali po travnatih pobočjih, posutih s kamenjem in skalami, pa še veliko imen imajo domačini za to naravno danost. Med njimi pa obilica rož, tako okrasnih kot zdravilnih, pa tistih za izboljšanje okusa jedem. Na Gori pospravlja in češe burja, dragocene zemlje je malo in je pred burjo in živalmi zaščitena in razmejena s suhimi zidovi, suhozidci, s pridom uporabljenim materialom, ki ga v izobilju ponuja narava. Na poti do 830 m visoke Podrte gore (kapelica in žig umaknjena s prepišnega roba), smo videli da imenitne skulpture ustvarja tudi narava v poletnih pripekah, največ pa v mrzlih zimah, svoje prida veter, sneg, zmrzal, žled in neusmiljena burje in voda kolikor je pač je.
Sinji vrh na višini 1002 m je nekoliko s poti po Robu, oziroma le ta poteka pod njim. Nanj nas je popeljal Milan po svoji različici poti z ogledne ture. Zatočišče pred kapljicami smo našli v turistični kmetiji pod vrhom, ki gosti kiparske in likovne umetnike z vseh vetrov. Njena notranjost je ena sama galerija, polna slik in skulptur ki so ostale tu po vsakoletnih kolonijah. Naša pisana in vlažna oblačila smo razobesili še mi in se posvetili postreženi hrani iz kuhinje ter posladkom iz nahrbtnikov. Prijazen lastnik g. Hieronim nas je popeljal do lepo obnovljene, s slamo krite hiše, kamor so že prenesli večji del etnološke zbirke, ki priča o gorjanski domiselnosti in trdoživosti, ki je ne manjka tudi lastnikom te turistične domačije. Za razlago, kako je na Goro dolgo prihajala oskrba z vodo pa je zmanjkalo časa. Na vrh smo stopili po cvetlični gredi ob radovednih pogledih goveda na paši. Ob lepem vremenu so od tu res lepi razgledi po planoti Trnovskega gozda, Nanosa, Vipavske doline in Krasa in morja v Tržaškem zalivu. Seveda smo naredili skupinsko fotografijo in se vrnili na Pot po Robu, še prej pa poskrbeli za dnevnik s slovenske planinske poti. Po Robu smo nadaljevali pohod po travnatih pobočjih in naš naslednji postanek je bila naravna znamenitost Otliško okno, ki je nastalo z naravno razpoko ob stičišču dveh ogromnih prelomnih ploskev, svoje je z erozijo naredila voda. Skozi votlo steno je lep razgled na Vipavsko dolino, seveda z varne razdalje, od izvira Hublja nad Ajdovščino pa je lahko dostopna izletniška točka. Seveda okno pride prav tudi burji za divjanje med goro in dolino. Ob poti so na razglednih točkah nameščene lične table ki nas poučijo o znamenitostih ob poti, njihovem nastanku in zgodovini. Simpatična znamenitost v obliki kamnite spirale je nastala leta 2004, nedaleč stran od okna in polžje zavit kamnit zid vodi iz kotanje do stožca, katerega senca ob zimskem solsticiju pada na dno vrtače. Seveda smo se na dno vrtače spustili tudi mi, do solsticija je še predaleč pa smo nadaljevali pot čez Otliški maj (meni imena na Gori prav lepo zvenijo), včasih bolj ali manj po Robu, pa ves čas obdani s prelepo naravo in razgledi. Proti koncu poti pa malo gor pa malo dol, pazljivost pri sestopanju, še malo vzpona in po Dolskem Maju se je naše romanje končalo pri spomeniku Materi Gori.
Spomenik Materi Gori, kjer smo končali večurno hojo po Robu, stoji na razgledni jasi, ima podobo odločne ženske v gibanju, krilo ji guba burja, na glavi je pravkar prinesla vodo, ki je na planoti v preteklosti zaradi izrazito kraškega terena ni bilo nikoli dovolj. Breme družinskega življenja in skrb za nekoč številne družine so nosile ženske, saj so možje morali iskati delo daleč naokoli. Bronasta Mati Gora je postavljena na gorsko skalo, je lepo umeščena v naravo in z njo sobiva in je posvečena vsem ženam z Gore, Gorjankam. Simbolično povezuje daljave sveta s hrepenenji, ki jih predstavlja voda in trdnost, ki jo predstavlja Gora, kamen.
Mene je Gora nagovorila in rada bi šla po njej še kdaj. Po prehojeni, ali pa po kakšni drugi poti ki je speljana po njej. Upam, da tudi tale zapis še koga nagovori da jo obišče ali pa samo spomni na lepo preživet majski dan.
Besedilo: Meta Jakoš
Foto: Andrej Kolenc
