Letošnja jesen ni prav nič naklonjena pohodnikom, saj je obilo padavin. Kljub dobri opremi je treba misliti vedno na varne nedrseče poti, odprte koče, kjer se da pogreti in še na mnogo drugih stvari.
Tako smo morali v torek, ko je bil spet deževen kakor pred štirinajstimi dnevi, ko smo obiskali Slovenski planinski muzej (hvala predsedniku PD Vrhnika) v Mojstrani, spet mimo programa.
Plan je sicer predvideval Gozdnik in Malič v Posavskem hribovju, odločili pa smo se za Mrzlico s preboldske strani, ker je hoja po gozdnih cestah.
Mrzlica (1122 m) stoji v osredju Slovenije, zaradi česar se v lepih dnevih odpira pogled čez pol Slovenije. V spomladanskem času je tudi botanično zelo zanimiva, saj tam najdemo strupeno opojno zlatico in navadni zlati koren poleg mnogih drugih rastlinskih vrst.
Geograf Anton Melik je po Mrzlici dal hribom tam okoli kar ime Mrzliško hribovje, kar pa se ni prijelo.
Zapeljali smo se malo nad Preboldom in od tam nadaljevali po gozdnih poteh na naš cilj. Posijalo je celo sonce, tako da smo se lahko razgledovali po Savinjski dolini tja do Paškega Kozjaka, Konjiške gore in Velenjske kotline, ki jo izdaja dim, ki se vali iz dimnikov. Tudi iz trboveljskega dimnika se je močno kadilo. Globoko pod nami se je v dolini Save kazal Hrastnik, daleč v ozadju pa Kum, očak Posavskega hribovja.
Ko smo prisopihali na vrh, smo se razgledali proti Gozdniku, Maliču in Šmohorju. Kakor hitro je kdo stopil na razmočena gozdna tla, je ugotovil, da ne bi bilo dobro ubirati takih potk.
V koči so nas prijazno sprejeli in hitro postregli. Ko smo se ogreli, okrepčali in naklepetali, smo se odpravili v dež, kajti na hitro se je pooblačilo in začelo je deževati.
Zadovoljni pa smo bili, da smo imeli pri premagovanju višine solidno vreme, navzdol po makadamu bo pa že šlo.
Seveda se nismo odrekli trojanskim krofom, čeprav je lilo ko iz škafa, da smo komaj prišli iz avtobusa.
Na koncu smo sklenili, da bomo ob slabem vremenu obiskovali jame, gradove, rudnik… se za dve do tri ure sprehodili….
Zapis:E. Brelih Slike: J. Miklavčič
