Ni se še naredil dan, ko smo napol zaspani Zimzelenčki že krenili na pot. Tokrat smo se odpeljali z dvema kombijema mimo Stare Fužine do planine Blato. Tam smo se izkrcali in naredili bojni načrt,saj smo se glede na dolžino in težavnost poti razdelili v dve skupini. Cilj obeh je bila planina V Lazu, le da je hrabrejša skupina ubrala daljšo in težjo pot preko planine Krstenica ( 1655 m). Zgoraj se nam je ponudil krasen razgled na bližnje in daljne vrhove in planine ( Tosc, Krn, Batognica, Uskovnica, Zajamniki, iz posebnega položaja pa se vidi tudi streha Vodnikovega doma). Škoda le, da so živino s planine že odgnali in je bila koča zaprta. Tako si nismo mogli privoščiti sira in kislega mleka.
Ob prihodu na planino V Lazu nas je Elica še podučila o arheologiji tega področja. Videli smo megalitni krog in dinozavrovo rit, pa tudi hladne in okusne planinske vode smo se napili. Od tukaj smo videli Debeli vrh in Ograde.
Nadaljevali smo pot na planino Pri jezeru ( 1450 m ). Tukaj nas je čakalo prijetno presenečenje. Naša »najmlajša« pohodnica Nada je častila z enolončnico. Gospodar koče ji je tudi osebno voščil z lastno zapeto pesmico – čestitko za rojstni dan, s slavljenko pa smo tudi zaplesali. Krasen zaključek .
Siti in napiti smo se spustili zopet do planine Blato, kjer nas je čakal tako želeni prevoz.
A ni nam še bilo dovolj, ustavili smo se v Bohinjski Bistrici in si obilno privoščili sladoled.
Bil je že čas odhoda, saj je bil dan dolg in tudi vreme je kazalo na poslabšanje.
Imeli smo srečo, saj je bil to verjetno zadnji prelep poletni dan.
Zapisal : Karli Mesarič
Foto: Jožef Miklavčič, Vlado Nikolić
