Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Sončki

Sončki po Ihanski poti

Na prvi junijski torek smo se Sončki, ob upoštevanju veljavnih ukrepov zaradi epidemije covida-19, odpeljali do Ihana in se pri Športnem parku podali po Ihanski

Več >>
Zimzeleni

Zimzeleni po poti Drvošec

Končno smo dočakali prvi pohod po dolgih mesecih čakanja na umiritev epidemije korona virusa Covid-19. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov smo se odpravili na lažji

Več >>

42. planiski takob DREŽNIŠKE RAVNE 2006

V začetku avgusta je Mladinski odsek planinskega društva (MOPD) Vrhnika organiziral že 42. planinski tabor, ki je letos potekal v Drežniških Ravnah nad Kobaridom. Tabor je bil namenjen osnovnošolcem od 3. razreda 9-letke dalje in srednješolski mladini. 

  1. DAN: torek, 1.8.

V torek 1. avgusta zjutraj se je pred osnovno šolo na Lošci zbralo veliko mladih planincev, ki so komaj čakali, da odidejo na letošnji 10-dnevni tabor. Peljali so se mimo Logatca, Godoviča, Idrije, naprej do Mosta na Soči in nato do Tolmina. Pred Kobaridom so zavili desno in nato jih je cesta pripeljala do Napoleonovega mostu, katerega so zgradili že v času Ilirskih provinc. Takoj za mostom je šofer zavil na levo in sledil tablam za vas Drežnico. Nekaj časa so se peljali po ovinkasti cesti, nato pa se je pred njimi odprl pogled na okoliške hribe in na mogočno vseslovensko romarsko cerkev Srca Jezusovega, katera se nahaja v vasi Drežnica. Zaradi ozke in zelo ovinkaste ceste je bil dostop do končnega cilja oziroma tabornega prostora z avtobusom nemogoč. V vasi Drežnica so otroke pričakali starejši planinci ter jih zaradi dežja z avtomobili odpeljali do Drežniških Raven, katere so od Drežnice oddaljene 3 km. Ob 10.30 je miren in deževen taborni prostor pod previsnimi stenami mogočnega očaka Krna, napolnil razposajen in vesel otroški smeh mladih planincev. Najprej smo se vsi skupaj zbrali v glavnem šotoru, kjer je vodja letošnjega tabora vse lepo pozdravil in povedal nekaj osnovnih pravil taborjenja. Otroci so se nato porazdelili po šotorih in nestrpno pričakovali kosilo. Okoli 2.ure nam je naša zvesta kuharica Vesna postregla z dobrim kosilom. Popoldne je deževalo kot iz škafa, zato so si otroci krajšali čas z raznimi družabnimi igrami in navezovali prijateljske stike. Po večerji so sledila kratka navodila za jutrišnji izlet, pregledovanje nahrbtnikov ter spanje. 

  1. DAN: sreda, 2.8.

Prebudili smo se v oblačno jutro in se pripravili na prvi krajši izlet v Koseška Korita. Zaradi dežja smo se po 20 minutah hoje obrnili in odšli nazaj v tabor. Dopoldne je poleg dežja začelo tudi zelo močno pihati. Kljub močnemu vetru je večina šotorov ostala nepoškodovanih, nekateri pa so bili potrebni manjših popravkov. Proti večeru je dež ponehal tako in otroci so si čas zapolnili z raznimi igrami z žogo, badbintonom in ostalimi igrami. 

  1. DAN: četrtek, 3.8.

V četrtek smo hoteli ponovno izpeljati izlet v Koseška Korita, vendar nam je tudi tokrat ponagajalo vreme. Po nekaj metrih hoje, smo bili zaradi dežja zopet primorani obrniti smer proti našim šotorom. Do kosila so nekateri nadoknadili jutranji spanec, spet druge pa je razganjalo od energije. Popoldne se je nebo nad Krnom končno razjasnilo in taborni prostor so obsijali težko pričakovani sončni žarki. Sledil je prvi krajši izlet, bolje rečeno sprehod do vasi Drežnica. V središču vasi nas je pričakal gospod Mirko Kurinčič in nam v svoji hiši prijazno razkazal lastno Muzejsko zbirko Botognice. Zbirka prikazuje različne predmete in orožja z znamenite soške fronte, ki je potekala med 1. svetovno vojno po okoliških hribih, nad vasmi pod Krnom. Kurinčičeva zbirka nam poleg soške fronte nazorno predstavlja tudi zgodovino Drežnice in njene okolice ter način življenja prednikov. Po zanimivem ogledu zbirke smo se odpravili nazaj v tabor, kjer nas je že čakala naša kuharica Vesna z dobro večerjo. 

  1. DAN: petek, 4.8.

Namesto sonca so nas zopet prebudile dežne kaplje. Celo dopoldne je deževalo, grmelo in pihalo tako, da nam ni preostalo drugega ,kot da smo si deževno dopoldne krajšali nekateri z branjem, drugi s spanjem, ostali pa z igranjem kart, šaha, človek ne jezi se, kockanjem, štiri v vrsto in ostalimi igrami. Ker se vreme tudi popoldne ni izboljšalo, se je vodstvo tabora odločilo, da se z avtomobili odpeljemo v Trento do Doma Trenta, kjer je Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka s Trentarskim muzejem. V pritličju muzeja smo si ogledali krajši film o Triglavskem narodnem parku (TNP), nato pa smo se v spremstvu vodiča sprehodili skozi celoten muzej. V prvem nadstropju smo se poučili o rastlinstvu, živalstvu in vodah ter obnašanju v TNP-ju. Podstrešje je spremenjeno v Trentarski muzej, kjer smo si ogledali rekonstrukcijo trentarske hiše s sirarno in se seznanili z etnološko, kulturno in zgodovinsko dediščino Trente. Nekateri so v muzeju izvedeli veliko novih informacij o Triglavskem narodnem parku, drugi pa so svoje znanje le osvežili.

  1. DAN: sobota, 5.8.

Po štirih dnevih dežja nam je končno uspelo izpeljati prvi izlet. Odpeljali smo se do vasi Avsa nad vasjo Livek, nato pa pot nadaljevali peš do našega zastavljenega cilja, vrha Matajurja (1643 m). Hodili smo slabe 3 ure po prijetni poti, ki ni bila zahtevna. Na vrhu se nam je odprl prečudovit pogled na Beneško Slovenijo vse do morja. Ko smo se vračali z Matajurja, smo se ustavili na Idrski planini (1250 m), kjer nam je komaj 19-letni sirarski mojster prijazno pokazal, kako izdelujejo tolminski sir oziroma tolminčana. Popoldne smo bili prijetno utrujeni in veseli, da nam je uspelo doseči naš prvi cilj.

  1. DAN: nedelja, 6.8.

Čeprav je bila nedelja, ni bilo vstajanje prav nič nedeljsko, ampak bolj planinsko, kar pomeni, da smo vstali že ob 5.30. Razdelili smo se v dve skupini. V prvi so bili malo starejši in hitrejši planinci, v drugi malo mlajši planinci, vsi pa smo dosegli zastavljeni cilj. Krasji Vrh s svojo višino 1773 metrov je najvišji vrh grebena Polovnik. Prav zaradi čudovitega oziroma krasnega razgleda z njegovega vrha je Krasji Vrh dobil tudi ime. Na poti navzdol smo se ustavili ter si ogledali nekatere rove in ostanke iz 1. svetovne vojne. Ko smo prišli do tabornega prostora je že prijetno dišalo po nedeljskem kosilu naše Vesne. Popoldne so nekatere otroke obiskali starši in si skupaj ogledali taborni prostor, drugi pa so se zabavali po svoje in komaj čakali, da so se pričele tradicionalne taborne oziroma »olimpijske« igre. Pred večerjo so otroci dobili napotke za izlet naslednjega dne in kmalu utrujeni odšli spat.

  1. DAN: ponedeljek, 7.8.

V ponedeljek je bilo vstajanje za nekatere malo bolj zgodnje kot za druge. Prva, maloštevilčna skupina petih odraslih in treh pridnih otrok se je že ob 5.30 odpravila iz 560 metrov visokih Drežniških Raven proti 2142 metrov visoki Krničici. Druga, mnogoštevilčna »uporniška« skupina ostalih, si je zadala nižji cilj, ker je svoje moči »šparala« za jutrišnji izlet na Krn. Do planine Zaprikraj (1208 m) so hodili malo manj kot 2 uri in bili okoli 13.00 že nazaj v taboru. Popoldne so nekateri otroci veselo tekali po taboru, drugi so si čas krajšali z različnimi igrami. Tisti, ki so osvojili vrh Krničice pa so se za nagrado, v spremstvu odraslih, s kanuji popeljali po reki Soči. Ker je bila vremenska napoved za naslednji dan lepa, so se vodniki odločili, da bo cilj naslednjega dne mogočni Krn, katerega smo vseskozi opazovali iz našega tabornega prostora. 

  1. DAN: torek, 8.8.

Zjutraj smo se prebudili v prekrasno jutro brez oblačka. Nad nami se je dvigal 2244 metrov visok Krn z svojo značilno obliko velikanskega ležečega obraza. Prva skupina starejših, bolj izkušenih in vzdržljivejših planincev se je na pot podala iz Drežnice proti Krnu ob 6. uri zjutraj. Do Gomiščkovega zavetišča, ki stoji deset minut pod vrhom Krna smo potrebovali tri ure in pol. Pri zavetišču smo se pošteno okrepčali in nato nadaljevali pot proti vrhu. Ko smo osvojili 2244 metrov visok Krn, se nismo mogli nagledati prečudovitega razgleda okoliških vrhov. Z vrha smo na eni strani videli Triglav v vsej svoji lepoti, na drugi strani pa dolino Soče s številnimi naselji. Del skupine je odšel še na Batognico (2165 m), ki se nahaja v neposredni bližini Krna, ostali pa so se vrnili do zavetišča pod njim. Do Batognice smo se povzpeli po kamnitih stopnicah, katere so v goro izklesali vojaki, ki so se bojevali med 1. svetovno vojno. Vrh Batognice ima nenavadno planotasto obliko, saj so ga zmanjšali za nekaj 10 metrov v hudih bojih med 1.svetovno vojno. Na vrhu smo naleteli na številno železje, kaverne, rove in obeležja. Ko smo se spuščali v dolino smo v daljavi videli naše najmlajše planince, ki so se za zadnji izlet letošnjega tabora povzpeli na Kožljek (1602 m). 

  1. DAN: sreda, 9.8.

In že je bila tukaj sreda, predzadnji dan tabora. Vsi smo nestrpno pričakovali večer, saj je bil na vrsti krst in letošnji krščenci. Malo smo poležali, nato pozajtrkovali in odšli v dolino. Hodili smo slabe 2 uri po prijetni poti. Najprej smo si ogledali slap Veliki Kozjak, ki velja za enega najbolj slikovitih slovenskih slapov. Voda pada 15 metrov globoko v veliko podzemljsko dvorano, ki se zaključi s tolmunom in temnozeleno vodo. Ko smo pot nadaljevali navzdol smo tik pod kamnitim mostom zagledali še 8 m visok slap Mali Kozjak. Po ogledu slapov, je večina otrok odšla v bližnjo trgovino po sladkarije za zadnji večer, ostali pa so se kljub slabemu vremenu preoblekli v kopalke in skočili v nesramno mrzlo Sočo. Bolj ko se je bližal večer, bolj je bilo ozračje v taboru napeto in to prav zaradi krsta. Ko se je stemnilo nas je po enoletnem premoru zopet obiskala krstna komisija oziroma župnik Fosil, mežnar Češark in rabelj Krokar z vsemi svojimi pripomočki. Najprej so krstili Jonatana Jarca in ga preimenovali v Alpina. Za njem je bila na vrsti Tjaša Cankar, kateri so dali ime Vijolica. Zadnji krščenec je bil Peter Kenk, ki je na svoji zadnjici najprej občutil strto jajce, nato pa kar precej bolečine. In tako so Powleta prekrstili v Čompe, ker je otrokom ob večerih rad pekel krompir. Po končanem krstu smo se greli ob tabornem ognju, peli ter se smejali. Nekateri otroci so bedeli celo noč, da so lahko, tako kot veleva tradicija, mastno namazali sotrpine.

  1. DAN: četrtek, 10.8.

Prebudili smo se v oblačno jutro, eni bolj drugi manj namazani s kolodontom. Na vrsti je bilo pospravljanje šotorov in tabornega prostora. Po kosilu smo se vsi udeleženci letošnjega tabora zbrali skupaj. Vodja Tomaž je v nekaj stavkih povedal tako pozitivne kot tudi nekatere negativne dogodke tabora, predvsem pa vsem zaželel, da se čez 365 dni zopet vidimo v takrat že 43. planinskem taboru.

Za konec bi se radi prijazno zahvalili tudi vsem našim sponzorjem, ki so nam radodarno pomagali pri izvedbi letošnjega tabora: AVTOELEKTRIKA TRČEK – TRČEK ROBI s.p., TARANTELA PUB, PEKARNA VRHNIKA d.d., PRO SAF d.o.o., PEKARNA – KEKSARNA ADAMIČ, TOMAŽ MESEC s.p., O.Š. IVAN CANKAR, OBČINA VRHNIKA, ŠTIRN d.o.o., VRTNARSTVO HLEBEC, ŽITO Prehrambena industrija d.d., KMETIJA ZALAR, KER – ING d.o.o., BZV Stara Vrhnika, SLED d.o.o., AVTOPREVOZNIŠTVO VEHAR JANEZ s.p..

Hvala tudi vsem planinskim vodnikom, kuharici Vesni in ostalim, ki prispevajo svoj prosti čas in trud skozi vse leto,da so prvi avgustovski dnevi vedno tako prijetni za vrhniške mlade planince.

BARBARA ŽELEZNIK

Brižitka

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn