Tudi letos je MOPD Vrhnika organiziral planinski tabor v času od 1. do 10. avgusta. Letošnji 40. tabor smo organizirali na Jezerskem, natančneje ob Planšarskem jezeru, kjer smo imeli prekrasen pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Šotore oz. našo postojanko smo imeli na nadmorski višini okoli 900 metrov.
Nedelja je minila v pričakovanju otrok, ki so prispeli v dopoldanskem času. Naši najmlajši udeleženci so se najprej razporedili po šotorih in počasi začeli raziskovati njihov 10-dnevni teren. Po izrečeni dobrodošlici otrokom, ki jim jo je zaželel letošnji vodja tabora Janez Krašovec, smo se najprej odpravili na kosilo, saj se je bilo potrebno podpreti že za prvi, manjši izlet. Za prvi izlet smo izbrali slap Čedca. Že od daleč zbuja pozornost mogočna rdečkasta stena, čez katero pada ozek pramen 130-metrske Čedce, najvišjega slovenskega slapa. Do slapu nas je vodila nezahtevna gozdna pot. Skoraj tik pred vrhom nam je pot prekrižala manjša nevihta. Ker smo bili vsi v trenutku premočeni, smo se vrnili proti taboru. Popoldne je bilo namenjeno športnim igram in spoznavanju otrok med seboj.
V ponedeljek, ko nas je čakala prva zahtevnejša tura, smo morali vstati že v zgodnjih jutranjih urah. Po hitrem zajtrku in zadnjih pripravah smo se odpravili na pot. Najprej smo morali prehoditi vasico Zgornje Jezersko, nato pa smo pot nadaljevali po gozdu. Pot je bila na nekaterih predelih precej strma, vendar z vztrajnostjo nam je uspelo osvojiti Virnikov Grintavec (1.654m). Po vrnitvi v tabor je sledilo kosilo. Po kosilu pa so se otroci zabavali z raznimi športnimi rekviziti. Pred večerjo je vodja otroke seznanil z načrtom za naslednji dan. Tako je bilo potrebno urediti nahrbtnike in oditi zgodaj spat, saj nas je čakalo zgodnje bujenje.
V torek je bil naš cilj Goli vrh. Najprej smo se napotili po poti do žičnice, nato pa smo zagrizli v strm klanec. Po dobri uri smo prispeli do Jenkove planine, kjer smo se za hip ustavili in nadaljevali pot do vrha. Med potjo nas je zopet ujel dež, tako da nas je malo namočilo, vendar to nas ni spravilo v slabo voljo. Urno smo stopili naprej in kmalu prišli na vrh, kjer se nam je odprl prekrasen razgled na dolino. Po prihodu v tabor smo se dobro okrepčali, nato pa se je vsak zabaval po svoje.
Sreda je minila v znamenju drugačnega preživljanja dneva. Mentorici Nataša in Katarina sta odlično organizirali orientacijski tek. Otroci so prejeli zemljevide, na katerih so bile označene kontrolne točke, na katerih so morali odgovoriti na razna vprašanja o značilnostih kraja in pokazati tudi nekaj planinskega znanja. Popoldne je minilo v razglasitvi rezultatov in podeljevanju nagrad. Pri večerji je Janez otroke razdelil v dve skupini glede na njihove sposobnost, saj je nekatere v četrtek čakala izjemno zahtevna pot na Jezersko Kočno.
Prva skupina, ki se je odpravila na Kočno, je morala zaradi daljše poti vstati zelo zgodaj. Preko Češke koče (1.542 m), ki stoji v krnici pod severnim ostenjem Grintavca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne smo se odpravili na 3-urno dolgo pot do Jezerske Kočne (2.540 m). Na poti je bila potrebna velika pazljivost in zbranost, saj je bila pot do vrha zelo krušljiva. Zaradi zahtevnosti izleta je bila potrebna tudi uporaba čelad in varovalnih pasov. Druga skupina se je odpravila le do Češke koče, ki velja za eno izmed najlepših koč v slovenskih gorah. Tam smo si privoščili daljši počitek. Pot v dolino nas je vodila po lepo urejeni gozdni poti, ki nas je privedla mimo lepo urejene kmetije Makek. Kmalu smo vsi skupaj prišli v tabor, kjer nam je kuharica Vesna zopet pripravila odlično kosilo. Zaradi zahtevnega izleta, je popoldne minilo mirno, saj je tudi otrokom Kočna vzela veliko energije.
V petek smo se odpravili na Veliki vrh (1.696 m). Pot je bila izjemno strma in spolzka, vendar nam je uspelo osvojiti tudi ta vrh s prekrasnim razgledom. Na vrhu smo pomalicali in se napotili previdno navzdol. Ker je bilo vroče, je šef tabora otroke razveselil z novico, da bo popoldne namenjeno kopanju v Planšarskem jezeru. Po dobri večerji in rahli utrujenosti, smo se odpravili spat.
V soboto so nas vodniki zopet razdelili v dve skupini. Kondicijsko bolje pripravljeni so se odpravili na Babe (2.127 m), drugi izlet pa je vodil na Ledine. Pot na Babe je bila izjemno zahtevna in strma. Izlet na Ledine pa nas je vodil skozi borov gozdiček, na nekaterih mestih pa smo si pomagali tudi z jeklenimi vrvmi in klini. Na Kranjski koči na Ledinah (1.700 m) si je druga skupina privoščila počitek, nato pa se je odpravila do ledenika, kjer so se otroci zelo razveselili snega.
V nedeljo smo si vsi udeleženci tabora privoščili daljši spanec. Ta dan je bil namenjen obiskom staršev in igram brez meja, ob katerih smo se izjemno nasmejali mi in mimoidoči. Nedelja je bila zanimiva tudi zaradi ovčjega bala, ki ga domačini vsako leto organizirajo v začetku avgusta. Videti je bilo mogoče striženje ovc in izdelke iz ovčje volne.
Naslednji dan smo se odpravili na zadnji izlet na Pristovški Storžič (1.759 m). ki leži na avstrijski strani. Izlet je bil nezahteven. Med potjo smo videli tudi gamsa. Na vrhu je postavljen velik križ, ki ga je mogoče videti tudi iz doline. Popoldne je minilo v pričakovanju krsta. Pred krstom smo zakurili ogenj, ob katerem smo si lahko spekli mesne dobrote. V hipu so se pripodili temni oblaki in začelo je liti kot iz škafa. Hitro smo se poskrili v jedilnico in vsi nestrpno čakali na krstno komisijo. Ko se je izlilo, smo se vrnili k tabornem ognju in pričakali rablja, mežnarja in župnika. Letošnji krščenci so bili Jana Malavašič z botrom Blažem Casermanom, krščena za Štorovko, Tine Turšič s krstnim imenom Matija, kateremu botra je bila Urša Debevec, naslednji krščenec je bil Žan Dobrovoljc – Škorc z botro Nežo Pečan ter krščenka Galja Erznožnik – Čedca, kateri boter je bil Jernej Jarc. Po koncu krstnega obreda smo peli in se zabavali pozno v noč.
Torkovo dopoldne je bilo namenjeno pospravljanju šotorov. Janez je izrekel zaključni govor in vse udeležence povabil, naj se nam pridružijo tudi naslednje leto. So trenutki v življenju, ko je vsega lepega enkrat konec in tako se je uspešno končal tudi letošnji jubilejni 40. tabor na Jezerskem.
Brižitka & Cibara
Zahvala vsem, ki so nam omogočili izvedbo tabora: PRO-SAF d.o.o., Avtoelektričarstvo Trček Robi, Tomaž Bar, Pekarna Vrhnika, Žito d.d., Štirn d.o.o., Vrtnarstvo Hlebec, Pub Tarantela, Civilna zaščita Vrhnika, Slovenska vojska (vojašnica Kranj), Kmetija Zalar , OŠ Ivan Cankar, Damjana Miklavčič, Anže Stržinar, Rihard Beuerman, Debevec Marko, Jože Šušteršič.
