Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Veseli triglavci

Roblekov dom na Begunjščici

Le kje v višavah bi Veseli Triglavci tokrat pohajkovali? Pa smo se spomnili na Avsenikovo pesem »Na Roblek bom odšel« in se dogovorili, da bomo

Več >>

Z Beblerjeve planinske poti v Škocjanski zatok

V centru Ankarana je začetek in konec krožne, 12 kilometrov dolge, srednje zahtevne, pohodniške poti, imenovane Beblerjeva planinska pot, posvečena pa je dr. Alešu Beblerju – Primožu, ki je uporabljal tudi psevdonime Primož Tratnik in Anton Hartman. Tik pred koncem poti, v Ankaranu, je v prijetnem parku, postavljen doprsni kip, v spomin španskemu borcu, partizanu, politiku, diplomatu in narodnemu heroju, rojenemu 8. junija 1907 v Idriji, o katerem si več lahko preberete na povezavi https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001800/

Pred drugo svetovno vojno je bil udeleženec španske državljanske vojne, med njo pomemben člen OF, po vojni pa je zastopal Jugoslavijo na raznih diplomatskih konferencah. Zavzet okoljevarstvenik je umrl 12. avgusta 1981 in ravno okoljevarstveno delovanje je bilo povod, da se je pot poimenovala po njem.

Cekinčki smo se odločili, da pot uvrstimo v začetek leta, ko je v preostalem delu domovine še možnost snega, ob morju pa ga zagotovo ni pričakovati, se je pa zato okrog pohoda spletla zanimiva zgodba.

Že ogledna tura je bila zanimiva, saj je bila opravljena 1. 1. 2020 zjutraj, neposredno po najdaljši noči, ki sva jo z Vesno preživela v Izoli, v družbi dobrih prijateljev. S seboj sva popeljala še Jasno in preživeli smo čudovito »novoletno hojo« po zaledju Ankarana. Ker pot ni posebno zahtevna, smo ocenili, da bo za Cekinčke nekoliko prekratka in bo potrebno, da se opraviči vožnja do morja, dodati še kakšen detajl, ki bo podaljšal bivanje ob morski obali. Sprejeli smo odločitev, da ponudimo ogled Škocjanskega zatoka, z vsemi njegovimi pernatimi in plavajočimi prebivalci.

Vabilo za 18. januar 2020 je vzbudilo pozornost 25 pohodnikov, ki so se prijavili za srečanje in hojo po Beblerjevi planinski poti, a je že v začetku leta narava zagrozila, da nam bo mešala načrte. Vremenska napoved je bila namreč katastrofalno slaba in pohod smo premaknili na naslednji dan, torej nedeljo 19. januarja. Tokrat smo se zbrali sredi Ankarana, v lepem sončnem dnevu in sonce nas je spremljalo več čas hoje.

Po uvodni predstavitvi poti in seveda novoletnem voščilu, smo se podali na pot, najprej po stopnišču mimo Beblerjeve hiše, nato pa po asfaltni cesti mimo cerkve Sv. Nikolaja  in kmalu stopili v mešani gozd na pobočjih Črnega vrha (Monte moro) oz. Iskra. Po vzponu po prijetni gozdni poti nas je ponovno čakala hoja po asfaltnih podlagah in kmalu smo bili v Hrvatinih, pred osnovno šolo, ki nosi ime dr. Aleša Beblerja – Primoža. Od tu smo se preko Božičev oz. Sanatorskega vrha spustili v dolino in skozi Park slovenske vojske prišli do Sv. Katarine, kjer smo opravili daljši postanek za malico. Po okrepčilu smo se podali ob morju v raziskovanje »Školjčne sipine«, na katerih je pravo pokopališče raznovrstnih školjk ter po lesenem podestu prečili morsko zajedo, v kateri je mogoče opaziti veliko število avtohtonih rastlin ter slišati glasove mnogih ptic, ki pa se previdno skrivajo v drevesnih krošnjah. Ob spomeniku, posvečenemu dr, Beblerju, smo napravili nekaj skupinskih posnetkov ter se na parkirnem prostoru dogovorili za način potovanja do naravnega parka Škocjanski zatok.

Brez težav smo se, v koloni, pripeljali na parkirišče ter se nemudoma podali na ogled znamenitosti oz. posebnosti, ki jih ponuja rezervat, ustanovljen na kraju, kjer sta se nekoč  reki Badaševica in Rižana izlivali v morje. Rezervat je, kot najdemo zapisano, zadnja priča otoške preteklosti Kopra ter največje polslano mokrišče, ki je danes, zahvaljujoč človeški ljubezni in predanosti, spet naravni biser. O rezervatu najdemo zapisano tudi, da je oaza miru na pragu Kopra, privlačna za vse, ki želijo spoznavati in doživeti naravo. Med glavnimi privlačnostmi so sprostitev v naravi ter opazovanje živalskih in rastlinskih vrst. Od živalskih vrst je moč opazovati habitate ptic, ki v zatoku v velikem številu gnezdijo, prezimujejo in se ustavljajo ob selitvah. Poleg ptic je mogoče, seveda v pravem času opazovati tudi veliko število metuljev, kačjih pastirjev, žab, na mokrotnih travnikih pa si hrano najdejo podolsko govedo in kamarški konji. V zatoku je bilo v zadnjem desetletju zabeleženih 245 vrst ptic, kar je 60% vseh, v Sloveniji opaženih ptic. Zatok je eno najpomembnejših gnezdišč čapljice, mokoža, rakarja, srpične trstnice, navadne čigre in polojnika v Sloveniji.

Posebnost zatoka so slanuše, rastline, ki so jih nekoč bolj kot danes uporabljali za prehrano. V Kopru, pišejo viri, so jih pokosili, medtem, ko jih je na tržnici moč kupiti od prodajalcev, ki jih pripeljejo s Hrvaške. Poznavalec teh rastlin Dario Cortese, trdi, da je slanuše najti v Sečoveljskih solinah, pogost pa je povsod, do kamor seže morska voda, morski koprc, od katerega so užitni cvetovi, listi in plodovi. »Surove liste in poganjke, prav tako plodove in socvetje narežemo na solate vseh vrst; zelo okusno se razume s paradižnikom. Kot začimbnico jo dodajamo juham in enolončnicam, sodi pa tudi v slano pecivo in pogače«, pravi Cortese. Danes slanuš nihče ne goji načrtno , lahko jih naberemo le v naravi, res pa je, da je tam, kjer jih je največ – v zaščitenih krajinskih parkih Sečoveljske soline in Strunjan – nabiranje prepovedano. 

Po ogledu zatoka, med katerim smo se ustavili na več opazovalnicah ter si iz stolpa ogledali tudi del podvodnega sveta, smo se ustavili še v prijetni okrepčevalnici ter si konec druženja popestrili z osvežilnimi napitki.

Krasen, nepozaben, sončen, lepih vtisov poln dan se je končal in klicala je pot proti domovom.

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Miran Klavora in Andrej Kolenc

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn