Planinsko Društvo Vrhnika

Aktualno

Veseli triglavci

Roblekov dom na Begunjščici

Le kje v višavah bi Veseli Triglavci tokrat pohajkovali? Pa smo se spomnili na Avsenikovo pesem »Na Roblek bom odšel« in se dogovorili, da bomo

Več >>

Veliki vrh – Veža, sreča je na strani pogumnih

Andrej Praznik, eden zelo vztrajnih gorohodcev, ki svoje obiske gora tudi na prelep način opisuje, v svojem zapisu o hoji na Veliki vrh, v uvodu zapiše: «Velikih vrhov je v naših hribih kot listja in trave. Tako se imenuje najvišji vrh Begunjščice, najzahodnejši dvatisočak v grebenu Košute in razgledni vrh v severozahodnem grebenu Kočne, če naštejemo samo nekatere. Mi pa vas tokrat v sliki in besedi vabimo na najvišjo goro Dleskovške planote, v bližino slikovite Ojstrice in Robanovega kota!«

Cekinčki smo ta, 2110 metrov visoki, vrh nekaj let zaporedoma uvrščali v letni program pohodov, a se mu je vedno uspelo na tak ali drugačen način izmuzniti našim podplatom in smo ga morali ponovno premakniti » na boljše čase«. Milan je že pred par leti, za 18. 8. 2018 predviden pohod, opravil ogledno turo s planine Ravne čez Zelene trate na vrh in se, z mnogo težavami, vrnil preko Dolgih trat. V letu 2019, smo cilj pohoda v program zapisali za 17. 8. 2019, ga prestavili zaradi napovedi slabega vremena na 24. 8. 2019 in tudi tega Zaradi enakih razlogov odpovedali. Zato smo, ker je bila predvidena Milanova daljša odsotnost, ogledno opravili, dne 19. 8. 2019,  v sestavi Milan, Andrej, Ksenja, Erika in Miran. Trije iz skupine smo bili na vrhu in v pogovoru, po povratku  v dolino ocenili, da je najbolje, da se skupino popelje na vrh in nazaj v dolino po isti poti, ker bi bil povratek po strmi poti čez Dolge trate. Na dan, predviden za pohod, so bile  vremenske razmere nemogoče in smo ostali doma in upali, da še v letu 2019 pride naš dan. Dan je sicer prišel, a ne za Cekinčke, temveč za manjšo skupino, ki sem jo 1. 9. 2019 popeljal na vrh ter potem še na Veliko Zelenico, na bližnji 2114 metrov visoki vrh, ki se prepadno spušča proti Robanovem kotu. Tokrat je bila gora do nas prijazna, saj očitno neke zamere goji samo do Cekinčkov.

Potem pa pride leto 2020 in planiran pohod 18. 7. 2020. Sredi tedna pred pohodom, ko še preverjamo zadnje vremenske podatke, je kazalo zelo slabo, a se je slika do petka popravila in popoldanske sobotne plohe so se premaknile na čas po 15. uri, ko bi morali, po izkušnjah oglednih tur, že biti v zavetju avtomobilov. Prijavljenih je bilo 20 pohodnikov, a se je, v zadnjem trenutku, očitno zaradi strahu pred gorskimi nevihtami, število najpogumnejših, odločenih, da na goro gremo, ustavilo na 12.  Zjutraj, na dan pohoda, nas je na Planini Ravne,  z okusnim pecivom in pijačo, presenetila Vida, ki je v času od našega zadnjega srečanja, postala babica. Zabava in pokušanje dobrot, bi verjetno kar trajala, a je bilo treba na pot in »loviti vreme«, ker nismo želeli dočakati plohe na poti z gore. Od koče smo se podali v pretežno macesnov gozd, po katerem je hoja prijetna in čas hitro mineva. Po krajši hoji smo se znašli na robu Poljskih devic, kjer na robu široke vrtače stoji spomenik, obraščen z macesni, eden od mnogih v spomin na dogodke in padle med NOB. Pa vendar, zapiše Urška Šprogar, je njegova zgodba nekaj posebnega. Spominja na tragiko odreda Pohorskega bataljona, saj so Nemci na tem mestu, v leseni koči, požgali 17 partizanov inženirskega voda. Dogodek je pred mnogimi leti opisal Anton Ikovic, zgodovinar, gozdar in partizanski kurir, ki je organiziral postavitev tega spomenika in še ostalih 70 spominskih obeležij na Koroškem in Štajerskem. Vsekakor pa je ta zgodba poznana samo nekaterim posameznikom in z nami se bo število povečalo. Z redkimi macesni posejana skalnata in hribovita pokrajina je podobna krasu, kjer je poleti voda prava dragocenost in prav ta voda je razlog, da so planinci tukaj postavili svojo kočo, brunarico, kmalu po prvi svetovni vojni. Planincem je služila za zavetišče pri vzponih v stenah Dleskovca, Poljskih devic in Velike Zelenice. Danes o koči ni več sledu, samo spomenik priča o dogodkih med vojno. O dejstvu, da je območje zelo podobno Krasu, priča tudi bivak na Dleskovški planoti, ki so ga postavili jamarji in je z vrh gore, na katero smo bili namenjeni, lepo viden.

Pot do vrha je minila brez posebnosti, saj smo bili zbrani samo dobro uhojeni planinci in tudi strm, skalnat vršni greben ni predstavljal težave. Na vrhu nas je pričakal neprijeten, hladen piš, tako, da so iz nahrbtnikov morale na plano vetrovke, kape in rokavice. Ob prekrasnih pogledih na velik del Slovenije, ki so nam omogočeni z vrha, se oko najprej ustavi na bližnji Ojstrici. Pogled v dolino, pod njeno vznožje, razkrije kapelo na Molički planini. Pogled na jugozahod nam razkrije vso veličastnost Kalškega grebena, pred katerim nam pogled ulovita še bližnja Rzenik in Velika planina, preko katere se pogled v daljavi ustavi šele na Snežniku. Na jugovzhodu se nam odpre pogled na nekaj znancev, na katere smo se že povzpeli – Rogatec, Menina , nakar se na vzhodu na ogled postavijo še Golte in končno na severovzhodu naši znanki Raduha in Peca. Pogledi jemljejo dih, a narava je začela groziti s svojo močjo in nam v bližini pošiljati zlovešče temne oblake. To je bil povod, da smo opravili samo še skupinsko fotografiranje in brez da bi obiskali še bližnjo Veliko Zelenico in se izpostavljali nevihti, odšli proti dolini. Spotoma nas je sicer dohitelo nekaj kapljic, ki smo jih premagali celo brez uporabe vetrovk in dežnikov in s tem dokazali, da je sreča res na strani pogumnih.

Po več letih smo osvojili Veliki vrh in kljub slabši vremenski napovedi niti mokri nismo bili.

Pred razhodom smo se dogovorili, da bo naše naslednje srečanje in hoja na Jezerskem, cilj pa Virnikov Grintovec.   

Zapisal: Miran Klavora

Foto: Miran Klavora

Delite

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn