Tokrat smo se odpeljali proti Vipavski dolini. Res je bila napovedana burja, obenem pa tudi sončno vreme. Zapeljali smo se do zaselka Čehovini, parkirali in se podali novim prigodam naproti. Roman nas je danes popeljal po mnogih zaselkih z zelo zanimivimi imeni, naj jih navedem: Večkoti, Koboli, Kobdilj, Kodreti.
Že kaj kmalu smo prišli do zelo zanimivo izdelanega zbiralnika vode, ki je bil zgrajen leta 1898. Malo smo si ogledali še zanimivosti v vasi ter odšli naprej. Hodili smo mimo zapuščenih vinogradov, nekateri so bili zelo veliki, danes pa samevajo. Med potjo smo si imeli zelo veliko povedati, saj se že nekaj časa nismo družili, tako nam je čas hitro mineval. Prispeli smo do vile Fabiani, nekoliko pogledali, kar je bilo možno videti, malo naprej pa smo se odločili, da je čas za kratek postanek in prigrizek. Kmalu smo se odpravili naprej, si pri cerkvi sv. Gregorja v Kobdilju pri Štanjelu ogledali spomenik velikemu arhitektu Maksu Fabianiju. Nato smo prišli do gradu v Štanjelu, si ogledali zunanje in notranje dvorišče. Na zunanjem dvorišču stoji kamnita maketa gradu in hiš, ki stojijo v bližnjem okolišu. Te hiše imajo zelo zanimive žlebove, le-ti so namreč kamniti. Po poti naprej smo prišli do Ferrarijevega vrta, ki ga je zasnoval Maks Fabiani. Vrt je bil zgrajen v obdobju med obema vojnama kot del vile Ferrari, v lasti tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, ki je v Štanjelu želel zgraditi podeželsko vilo in sanatorij za pljučne bolnike. Najbolj prepoznaven del vrta pa je ovalni bazen z otočkom, v katerega je pritekala voda iz zapletenega vodovodnega sistema. Dalje smo prispeli do vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne. Tu so pokopani avstro-ogrski vojaki in ruski ujetniki, ki so umrli v bližnji bolnici v štanjelskem gradu in pomožnih bolnišničnih objektih v okolici. Na pokopališču stoji tempelj z vklesanim napisom Filiis optimis – patria grata, kar pomeni Najboljšim sinovom – hvaležna domovina. Naš pohod se počasi bliža koncu ampak Roman nas popelje še do spomenika barona Čehovina v Dolancih in naprej do naših jeklenih konjičkov.
Ob koncu se zahvaljujem v imenu vseh pohodnic Romanu, da nas je popeljal v zelo vetrovnem vremenu po tej poti in Jožetu, da smo vse srečno prispele.
Zapisala: Cvetka
