Po jutranjem veselju ob snidenju smo na hitro zapustile parkirišče za šolo, kajti pogled na polomljena in izruvana drevesca je bil žalosten. Ne morem razumeti, kaj nam sporoča storilec, ali kaj mu pomeni uničevanje. Danes nas čaka vzpon na Križno goro nad Ložem. Prijetno, lahko dostopno 857m visoko vzpetino krasi na vrhu cerkev sv. Križa. Zagledamo jo že med vožnjo proti Ložu. Zanimiv pogled nam delno zakriva drevje. Blizu se nam zdi, osvojili pa jo bomo z druge strani, ki je zanimivejša. Po vožnji skozi vasico Sveto Ano, parkiramo ob pokopališkem zidu. Zanimivo je opazovati zadnje priprave in gibanje pisanih gamašic, ki so v zadnjem času postale razpoznavni znak Triglavk. Končno zakoračimo po širokem travniku proti gozdu. Kmalu pridemo do prve kapelice križevega pota. Okrašena je z jaslicami. Jože nam je že prej povedal o lepi navadi bližnjih zaselkov in vasic. Vsaka skrbi za eno od postaj, občudujemo domiselnost in ideje, kako prikazati Jezusovo rojstvo. Ob opazovanju laže premagujemo strmino. Ta se na koncu skoraj zravna, pokaže pa se mogočna cerkev sv. Križa. Najstarejši zapisi o manjši cerkvi je iz leta 1526. Kot božja pot je zaživela po letu 1743, ko so do nje postavili trinajst kapelic križevega pota. Leta 1767 pa so zgradili večjo, ob njej pa dodali še zvonik, ki sedaj služi kot opora mnogim antenam. Kot vedno, ko dosežemo vrh, smo nagrajene tudi danes z zanimivim razgledom na Loško dolino, Snežnik in seveda Cerkniško jezero. Ker do Križne jame ni daleč, se odločimo približati še njenemu vhodu, ogled pa prihraniti za kdaj drugič. Hoja po gozdnih poteh posutih z listjem umiri misli, področje iz katerega štrlijo lepo oblikovane skale, porasle z mahom, pa obudijo našo fantazijo. Spomnimo se Smrkcov in škratkov, ki se skrivajo in nagajivo kukajo. Dan preživet v naravi te osvobodi skrbi. Ko prideš domov ne zagledaš najprej kup nezlikanega perila, ampak pobožaš muco ali pa kužka, ki sta vesela ob tvojem prihodu.
Suzana, Jože, Martina, hvala !
Lepo je bilo !
Triglavke
