V letu 2007 je ena izmed pohodnic, Sonja Zalar Bizjak opravila tečaj za planinskega vodnika A kategorije in stekle so priprave za ustanovitev nove skupine. 18. marca 2008 je bil ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 28 pohodov željnih upokojencev. Na njem smo se dogovorili o načinu delovanja, o opremi in pravilih, določili blagajnika in skupino, ki bo sestavila program pohodov. Odločili smo se, da bosta naša pohodna dneva prvi in tretji torek v mesecu, le julija in avgusta bomo hodili v gore po svoje.

Prvega aprila 2008 smo na prvem pohodu osvojili sveže zasneženi Krim. Naslednjič smo si ogledali jamo Vilenica in se povzpeli na Kokoš. V maju smo uživali na poti od Kočevš čez Hleviško planino do Divjega jezera. Potem pa se je pričelo obdobje, ko nam je neprestano nagajalo vreme. Pohod je bil odpovedan ali pa smo v dežju hodili v okolici Vrhnike, nato pa v prostorih Društva upokojencev imeli potopisnimi predavanji o Mongoliji in Sibiriji. Zaradi neprestanega slabega vremena smo se začeli šaliti, da smo Deževniki, kot deževniki, ki v dežju prilezejo na površje.

Avgusta nas je pretresla vest, da je naša članica Valerija Šteblaj preminula na Ratitovcu. Njen spomin smo počastili v Spominskem parku umrlih v gorah v Kamniški Bistrici, kamor smo prišli na pohodu po Koželjevi poti.

Jesen nam je bila vremensko naklonjena, uživali smo v Vipavskih Brdih, na Rašici, Osovniku ter v dolini Voje. Potem je spet nastopilo slabo vreme, ki se je vleklo do konca leta. Člani skupine smo postajali vedno bolj povezani in odločili smo se, da moramo imeti ime, po katerem bomo prepoznavni. Predlogov je bilo veliko in najbolj nam je bila všeč ideja, da z imenom »uročimo« slabo vreme, ki nas je prvo leto velikokrat oviralo. Odločili smo se za ime Sončki, ki simbolizira naš optimizem in dobro voljo, s katero smo preganjali sivino deževnih dni. In res se je vreme ob torkih izboljšalo!

Ob koncu prvega leta delovanja nas je bilo v skupini 26 aktivnih upokojencev, ki nam je poleg gibanja v naravi veliko pomenilo tudi medsebojno druženje.

V letu 2009 smo imeli 18 pohodov po slovenski pokrajini. Obiskali smo nekatere znane vrhove v Zasavju, v Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju, na Dolenjskem smo prehodili Oglarsko pot, kjer smo videli, kako pridobivajo oglje. Na Vipavsko dolino smo se ozirali s severnega roba Krasa, ter z roba Trnovskega gozda od Cola do Velikih vrat pod Kucljem. Tu smo se navduševali nad gorskim cvetjem, pa tudi na Kršičevcu in Hudourniku na Vojskem. Le na Debeli peči smo se povzpeli preko dva tisoč metrov visoko. Kadar so vrhove zagrinjali oblaki, smo šli v jame. Tako smo bili v Vranji in Skedneni jami nad Planinskim poljem in v Rakovem Škocjanu, kjer smo pokukali v Zelške jame in šli skozi Tkalca jamo. Dva pohoda smo zaradi neprimernega vremena odpovedali in si ogledali potopisni predavanji, tokrat o narodnih parkih ZDA in Islandiji.

Poleti 2009 je skupina 21 Zimzelenčkov, med katerimi je bilo 7 Sončkov, sodelovala na 35. Lenčevem pohodu. Skupina je pod vodstvom Sonje Zalar Bizjak opravila dvodnevno pot s Pokljuke na Kredarico in nazaj, 6 članov skupine pa je pod vodstvo Suzane Novak osvojilo vrh Triglava.

Kakšni so naši pohodi? Osnovni cilj je hoja in varno gibanje v naravi, brez velikih naporov, z višinskimi razlikami do 800 metrov. Noben med nami ni več mladenič ali mladenka, smo sicer zelo vitalni, vendar upokojenci. Visokogorje z zahtevnimi potmi smo odpisali, ugotavljamo pa, da nam v Sloveniji ne bo zmanjkalo lepih in zanimivih lažjih poti. Pomemben dejavnik, ki nas druži, so prijateljski odnosi, izkazovanje skrbi za vsakega člana in medsebojno spoštovanje.

Pohodi niso samo hoja. Smo tudi radovedni in poleg obveznega razgledovanja z vrhov je pomembno, da vsak član tudi med potjo ve, kje hodimo. Na pokrajino gledamo celostno, zanima nas umestitev v geografsko enoto, tip pokrajine, njene značilnosti in posebnosti. Spoznavamo geološke pojave, različne vrste kamnin in njihov vpliv na rastlinsko odejo. Od pomladi do jeseni se oziramo po cvetju in se seznanjamo z značilnimi vrstami rastlin. Opazujemo kulturo krajino in arhitekturno izročilo, včasih smo tudi kritični do nepremišljenih posegov v naravo.

K dobremu vzdušju v skupini prispeva vsak član z dobro voljo. Nekateri prispevajo še svoje strokovno znanje in tako se vsi bogatimo z novimi spoznanji. Naše članice rade pečejo in na pohodih smo deležni njihovih dobrot. Med seboj imamo Sonjo Repnik in Tatjano Rodošek, ki s fotografskim aparatom vestno in kvalitetno beležita vtise z naših poti. Srečko Kenk je s svojim GPS aparatom vnesel novo kvaliteto v orientacijo in beleženje podatkov o poti. Da bo delo v prihodnosti potekalo še bolj strokovno in varno, bo šla še ena članica skupine letos v tečaj za planinsko vodnico.

Besedilo je povzeto po brošuri, ki je bila izdana leta 2010 ob 50 letnici društva.