Limbarsko goro je sedemnajst Sončkov obiskalo že leta 2009, a je le nekaj takratnih Sončkov še vedno med nami. Tako se je Limbarska gora spet kot cilj pohoda ponudila kar sama, pa tudi vreme naj bi bilo glede na napoved na tem koncu prijaznejše. To se je vsaj na večjem delu poti tudi potrdilo z blagodejnimi zgodnje decembrskimi sončnimi žarki.
Limbarska gora je lepa razgledna točka v osrednji Sloveniji. Z nje je ob jasnem vremenu mogoče videti Kamniško-Savinjske Alpe, Julijce, proti jugu in vzhodu del Posavskega hribovja, tja do Kuma lahko seže pogled, vidi se del Ljubljanske kotline itd.
Na goro vodijo številne poti. Mi smo izbrali tisto, ki se začne ob Gradiškem jezeru nad Lukovico. Jezero so zgradili kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje avtocesto Ljubljana–Maribor pred hudournimi vodami. Okoli jezera je speljana urejena makadamska pot v dolžini 4,2 km. Krajši del te poti smo prehodili tudi mi, a nas je markirana pot kmalu popeljala strmo v breg skozi lep gozd smrek in borov, z borovnicami in praprotjo rebrenjačo v podrasti. Po pol ure hoda smo se znašli na robu gozda in po kolovozu in nato asfaltni cesti prišli do vasi Vinje na Moravčami ter prek strmega klanca nadaljevali do naselja z nekoliko čudnim imenom: Negastrn. Od tu naprej smo le še dvakrat prečkali asfaltno cesto, sicer pa hodili po pohodnikom bolj prijaznih poteh. So pa bile večinoma kar strme. Na zadnjem delu gozdne poti so nas spremljali keramični palčki, ki so dali tudi ime temu odseku: Palčkova steza.
Dobri dve uri sta minili, ko smo ponovno prišli na asfaltno cesto. Takrat smo tudi že ugledali cerkev na vrhu Limbarske gore. Do tam pa smo morali še zagristi v strmino, a je obet bližnjega cilja premagal pri komu že rahlo utrujenost.
Na vrhu Limbarske gore (773 m) stoji znamenita baročna cerkev sv. Valentina s posebej stoječim zvonikom, ki je nekdaj služil tudi kot obrambni stolp.
Po zasluženi malici in obveznem skupinskem fotografiranju smo krenili proti dolini v smeri Serjuč, ki ležijo blizu Moravč. Tam nas je čakal avtobus in nas zadovoljne odpeljal domov.
Besedilo: Tatjana Krašovec Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos GPS zapis: Srečko Kenk
