V rahlo zaspanem jutru smo se Sončki odpeljali proti Cerknici in našemu cilju Slivnici. To je bilo že drugo naše srečanje s tem zanimivim hribom nad Cerkniškim poljem, saj smo Slivnico prvič obiskali že leta 2010.
Zagrizli smo v začetno strmino po stezi, ki jo z obeh strani obdaja borov gozd in zastira poglede naokoli. Tako smo se lahko osredotočili na pot. Pa ni trajalo prav dolgo, ko so se začeli odstirati razgledi proti dolini, kjer ležijo obdelane njive, pokošeni travniki in poplavljene površine, trenutno še ne prav velikega presihajočega Cerkniškega jezera.
Pot nas je vodila mimo pašnikov, vse lepo ograjenih in s prehodi za pohodnike. Teh smo srečali kar nekaj, saj je Slivnica hišna gora Cerkničanov. Pri koči, ki ob dnevih, ko je zaprta, nudi pijačo in topel čaj na samopostrežni način, smo si privoščili malico, nato pa nadaljevali proti vrhu Slivnice. Med potjo je vodnica Sonja osvežila naše znanje o Cerkniškem jezeru. Nastanek jezera je povezan z velikim tektonskim Idrijskim prelomom, na območju katerega so nastala kraška polja – Loško, Planinsko in Cerkniško. Slednje se ob obilnem dotoku vode jeseni in spomladi spremeni v presihajoče jezero. Polnijo ga kraški pritoki: na Loškem polju Veliki in Mali Obrh, ki kot potok Stržen prideta na površje na Cerkniškem polju; polni ga voda iz Križne jame, vode izpod Javornikov in Bloške planote in površinska Cerkniščica. Vse te vode potem poniknejo v požiralnikih in jamah in nadaljujejo svojo pot po kraškem podzemlju. Vrhničani se z njimi lahko spet srečamo v izvirih Ljubljanice v Močilniku in Retovju ter kot potoka Ljubija in Bistra, ki je hkrati najnižji izvir Ljubljanice.
Vrh Slivnice sicer lahko ponudi lepe razglede daleč naokoli, nam pa je le-te zamegljevalo motno ozračje zaradi bližajoče fronte, ki pa smo ji brez težav ušli in si v Cerknici privoščili še kavico, kakšno pivo in ob prijetnem klepetu zaključili naš tokratni pohod.
Besedilo: Tatjana Krašovec Fotografije: Tatjana Rodošek
