V letnem planu pohodov Sončkov je bil datum 17. 4. 2012 rezerviran za Kamniški vrh. V čistem umitem jutru nas je avtobus odpeljal proti Kamniku in naprej mimo Stahovice in Županjih njiv do vasi Klemenčevo, kjer smo izstopili.
Pot nas je vodila ob hudourniškem potoku Korošak, ki smo ga nekajkrat prečili, mimo šumečih Korošaških slapov v strmino pobočja, poraslega s travo in posejanega z osamelimi borovci. V trenutkih oddiha so se nam pogledi ustavljali na slikoviti pokrajini pod nami, v bližnji okolici pa na posameznih cvetovih zgodnjega pomladnega cvetja, od resja do avriklja, ki je našel pogoje za rast v skalnem balvanu. Utrujenim nogam je dal nov zagon, da premagamo zadnji rob nad grapami in se umaknemo v varno zavetje gozda, kjer je znamenje in se je naši stezi priključila markirana pot iz vasi Slevo.
Po nekaj minutah hoje se gozd odpre na planino Osredek. Paša je opuščena, mir planine se je mešal z veselimi pohodniki in soncem, ki je sijalo in grelo, da vetra skoraj nismo čutili. Opazili smo cvetove velikega zvončka (kronice), niže so cvetele jožefce, zaspančki pa so dvigali svoje modre glavice ob poti, ki je vodila na greben do razpotja poti – proti Ambrožu na Krvavcu in Šenturški gori ter desno navzgor proti vrhu hriba Planjava. Po grebenski poti čez Planjavo smo se spustili do sedla pod Kamniškim vrhom, od koder smo občudovali Kamniško kočo na zasneženem Kamniškem sedlu, med Brano in goro Planjavo.
S sedla smo se po stezici povzpeli na Kamniški vrh. Na odprtem področju je veter dobil moč, a kar nismo mogli nazaj, očarani od razgledov poti Krvavcu, Zvohu, Košutni in Kompoteli, do Kamniškega sedla, Ojstrice, Velike planine in Sv.Primoža. Na južni strani je pod nami počivala civilizacija vasi, cerkva in bližnjih ter oddaljenih mest, za njimi pa v daljavi nekateri naši domači vrhovi. Sem pa tja je kavka preletela vrh in se izgubila nekam na severno stran.
Naša kolona se je vrnila do sedla in nato po stezi, ki preči travnato pobočje Kamniškega vrha in se v ključih spušča vse do gozdnih površin nad Županjimi njivami. Zadnji del poti smo se sprehodili po asfaltu skozi lepo urejene Županje njive do parkirišča, kjer nas je čakal avtobus.
Med vožnjo proti domu sem še enkrat »prehodila« današnjo turo, ki je imela kar nekaj izzivov tako v premagovanju strmine, kot v prekrasnih razgledih in pazljivosti pri hoji ob sestopu. Zame ena lepa izkušnja več, ena prehojena pot več, za vse Sončke še en sončni pohod. Kamniški vrh je bil osvojen.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos, V. in S. Repnik, komentar: S. Repnik
Zemljevid: Srečo Kenk
