Na naš pohodni dan smo se zbudili v rahlo zasneženo jutro. Zaradi premočenih tal in obilo listja, ki so ga drevesa večinoma že odvrgla, nas je vodnica Sonja povabila na pot od Borovnice do Vrhnike, ki poteka po evropski pešpoti E7 in v takšnih razmerah omogoča varen korak.
Po prihodu v Borovnico, smo začudeni ugotovili, da tu ponoči zapadlo manj snega. Takoj na začetku smo se ustavili na travniku, s katerega se lepo vidi Dolinski most, zgrajen leta 1857 kot del Južne železnice. Kot navajajo viri, naj bi ga maja 1945 Nemci hoteli razstreliti, a jim to zaradi pomanjkanja razstreliva ni uspelo. Most je med najstarejšimi slovenskimi mostovi z dvotirno železnico, zidan iz opeke in kamenja, sestavlja pa ga dvanajst stebrov in enajst obokov. Dolg je 219 m in visok 29 m. Vpisan je v Register nepremične kulturne dediščine.
V nadaljevanju nas je pot najprej vodila med hišami v naselju Laze, nato pa smo zavili v gozd in se napotili po makedamski gozdni cesti. Občasno so nas pospremili planinski kažipoti s smermi proti Peklu, Pokojišču ter proti Bistri in Vrhniki. V pobočju smo se precej dvignili nad železnico, po kateri smo vsake toliko časa slišali vlake. Železniški promet je kar gost, saj se po teh tirih tovori velik del blaga iz Luke Koper.
Še preden smo zapustili območje Občine Borovnica, smo se ustavili ob spomeniku Ivanu Korošču, pravniku, pesniku in partizanu, po katerem nosi ime borovniška osnovna šola. Dr. Korošec je bil na tem mestu ubit maja 1942. Za njim so na žalost ostale le tri pesmi, ostale so v vojni vihri propadle. Eno od njih nam je Sonja prebrala.
Čeprav je napoved na telefonih kazala, da bi moralo biti jasno, je sonce sijalo le na Barju, nas pa je občasno dosegla megla nizke oblačnosti. Oblačno vreme nas je spremljalo vse do prehoda čez železniško progo in spusta mimo vodovodnega zajetja v Verd. Ob avtocesti smo nadaljevali hojo do Vrhnike in tam zadovoljni, da smo prehodili 9 km in se družili na zraku, odšli vsak proti svojemu domu.
Besedilo: Tatjana Krašovec Fotografije: Sonja Zalar Bizjak
