Pohod smo začeli v Novi Štifti na Brinovem vrhu, ki ga krasi romarska cerkev Marijinega Vnebovzetja.
Usmerili smo se na lahko markirano pot proti pobočju Travne gore. V občasnih strminah smo večkrat prečili gozdno cesto, občudovali stasite bukve in raznovrstno pomladno cvetje ter naenkrat prišli do velike sončne jase z Domom na Travni gori (890 m). V tišino okolice so odmevali pogovori pohodnikov in kakor rahel dež padali na trave, obkrožene z gostimi krošnjami iglavcev, ki so nas zvabili dalje v gozdove smrek in jelk z označenimi križišči, vse do koče na Kamnem griču na nadmorski višini 1016 m, kjer se je dvigal nad gozdovi na jugozahodu Snežnik, mi pa smo se skoraj porazgubili v suhih travah, posutih s pisanim pomladnim cvetjem od nunk do zaspančkov (spomladanskega svišča) s šopkom trobentic v sredini.
Rahel veter je hladil ozračje, ko smo stopili desno na stezo med mladimi smrekami v gozd in se počasi spuščali čez samotne, ponekod zaraščajoče, travnike do vasi Hrib, ki je ena od šestih vasi, ki sestavljajo občino Loški potok. Povzpeli smo se še na hrib (Tabor) na nasprotni strani doline s cerkvama Sv. Lenarta in Sv. Barbare ter se s pogledi na Petelinjek in Racno goro vrnili v čakajoči avtobus.
Pohod začneš in zaključiš doma, pravijo vsi dobri poznavalci pohodništva. Res je, med hojo pa lahko dovoliš, da ti narava šepeta. Če je pot načrtovana po skoraj nedotaknjeni pokrajini čez Travno goro do Loškega potoka, še doma ostaja v veter ujet šepet prehojene divjine: Trave in rože in gozd! In radovedna misel, kam neki so se pred Sončki skrili medvedi, kralji gozdov Loškega potoka.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak, Danica Kos
Zemljevid: Srečo Kenk
