Na morebiten dež in barjanske meglice nisem več mislila, ko se je avtobus čez Smrečje spustil v Žirovsko kotlino in se skozi Trebijo ter Sovodenj, mimo koče na Ermanovcu, dvigoval v Škofjeloško hribovje do sedla pri domačiji Vrhovec, kjer je veter razpihoval oblake ter nam odprl prve poglede na posejane zaselke Cerkljanskega hribovja, na nikoli upognjeno Kojco, na žametno hrbtišče Porezna, kar je privabilo nasmehe na obraze pohodnikov zaradi tisoč in enega spomina nekje globoko na levi.
Hoja v melodiji vetra nas je po planinski poti vodila mimo ostankov italijanske kasarne na Vrhovčevem griču. Na razpotju smo zasopihali ob robu gozdne meje v kratki strmi del do razgledišča in bivaka pod vrhom Škofja, kjer je veter na mnoga leta bučno igral slavljencema, ko smo se krepčali s sladkimi in slanimi dobrotami ter se razgledovali po vrhovih Bohinjsko Tolminskih gora in vasicah pod nami.
Po travnatem grebenu z osamljenimi smrekami in brezami smo dosegli 974 m visoki vrh Škofje z žigom in se vračali po kolovozu v pobočju gore, opazovali samotne kmetije in Blegoš. V toploti sonca so zadišale smreke, ko smo na razpotju krenili navzdol v gozd proti prelazu Kladje, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo: Marija Dolinar Fotografije: Danica Kos, Sonja Repnik Zemljevid: Srečo Kenk
